Napake v Ricardovem modelu primerjalnih prednosti: Trgovinska neravnotežja so lahko dolgotrajna

Jože Damijan & Urban Sušnik

Tisti, ki ste študirali ekonomijo, ste seveda zelo hitro absolvirali Smithovo teorijo absolutnih prednosti (država izvaža izdelke, pri katerih ima nižje stroške) in Ricardovo teorijo primerjalnih prednosti (država lahko izvaža izdelke tudi če so absolutno dražji kot v drugi državi, vendar če izvaža tiste, pri katerih manj zaostaja in uvaža tiste, kjer najbolj zaostaja, je v agregatu na boljšem, kot če bi vse sama (dražje) proizvajala). Trgovina in specializacija se tako splača obema državama. Predvsem Ricardova teorija je zelo intuitivna in na tej ravni razumevanja obojestranskih koristi od trgovine ostaja večina ljudi.

Vendar pa ima ta preprosta Ricardova teorija številne napake. Prva je, da izhaja iz modela 2 x 2 (dve državi in dva proizvoda) in da se izvoz in uvoz obeh proizvodov med državama izenačita, torej je trgovinska bilanca v ravnotežju. V realnem svetu imamo seveda opravka s številnimi proizvodi in nobenega zagotovila ni, da se bodo tokovi izvoza in uvoza med seboj izenačili. Še več, že Adam Smith je dobra štiri desetletja pred Ricardom (v Bogastvu narodov, 1776) opazil, da gre prostotrgovinski sporazum med Portugalsko in Anglijo izrazito v korist slednje, saj Portugalska nikoli ni bila sposobna izvoziti toliko vina, kot je uvozila tekstila iz Anglije. V resnici je bil prostotrgovinski sporazum med državama zelo prefrigan način, da je Anglija prek trajnega trgovinskega presežka dolga desetletja črpala zlato (zlati standard!) iz Portugalske, ki ga je ta ropala v Latinski Ameriki.

Druga napaka Ricardove teorije je, da bazira samo na enem produkcijskem faktorju (delo) in da zanemarja kapital. To je problem že v samem konceptu proizvodnje (zaradi česar je stoletje kasneje nastala Heckscher-Ohlinova teorija primerjalnih prednosti). Še bolj pa v tem, da se Ricardova in vse kasnejše “realne” teorije mednarodne trgovine osredotoćajo le na trgovinsko bilanco, povsem pa zanemarjajo kapitalske tokove in kapitalsko bilanco. Ko v Ricardovo teorijo enkrat uvedete kapitalske tokove, bo že sam mehanizem obrestne mere vplival na to, da v državi s trgovinskim presežkom (in posledičnim neto pritokom zlata) zaradi tega ne bo prišlo do dviga cen, ki bi znižal konkurenčnost izvoza in uravnotežil trgovinsko bilanco, pač pa se bo znižala obrestna mera, kar bo stimuliralo odliv kapitala, na trgovinsko bilanco pa to ne bi vplivalo. Odliv kapitala pa sprosti pritisk povečane količine denarja na cene, s čimer se izvozna stroškovna prednost še dodatno vzdržuje. Neravnotežja v Ricardovi teoriji so torej, v nasprotju z uveljavljeno interpretacijo te teorije, lahko trajna.

Ta slednji argument so obdelali že številni ekonomisti, začenši z Marxom in kasneje s Harrodom. V zadnji izdaji revije Review of Economics and Economic Methodology je Tej Gonza prevedel Shaikhovo sintezo Harrodove in Marxove kritike teorije primerjalnih prednosti, naslovljene Absolutne stroškovne razlike in trdovratna trgovinska neravnovesja: Harrodijanski proces usklajevanja. Za razumevanje trgovinskih neravnotežij ne smemo zreducirati plačilne bilance le na njen trgovinski del, brez da bi vzeli pod drobnogled tudi mednarodne kapitalske tokove.

Skoraj stoletje kasneje pride do enakega zaključka Harrod (Harrod 1957, poglavje IV, sekcija 5 in poglavja VII-VIII). V njegovi analizi bi denarni tok, sprožen s presežkom v plačilni bilanci, znižal likvidnost države, ne pa tudi dvignil ravni cen. To naj bi znižalo obrestne mere v državi5 in stimuliralo odliv kapitala brez nujnih posledic za trgovinsko bilanco. Glede na stopnjo do katere so investicije odvisne od spremembe obrestne mere, bodo spodbudile raven produkcije in povečale uvoz preko keynesianskega kanala. To sicer lahko zniža presežek trgovinske bilance, ne more pa ga tudi izničiti (1957, str. 130, 131-133, 135, 139). V kolikor centralne banke z deficitom na plačilni bilanci zadržijo tuje rezerve tako, da dvignejo obrestno mero in sprožijo priliv kapitala, ki pokrije primanjkljaj, potem bi naredile enako, kot bi naredil tudi trg (str. 85-86). Zadnje, kratkoročni prilivi kapitala, ki jih sproži plačilno neravnovesje, bodo zmanjševali razliko v obrestnih merah, ki pravzaprav vodi do obravnavanega neravnovesja, zaradi tega pa bodo konvergirale mednarodne obrestne mere (str. 116).

Če povzamemo argument Harroda; prosta trgovina ne bo negirala temveč bo izražala konkurenčne stroškovne prednosti in pomanjkljivosti. Države, v katerih imajo proizvajalci absolutno stroškovno prednost bodo imele v povprečju trgovinski presežek, ki jih bodo njihovi finančni trgi reciklirali v obliki mednarodnih posojil, medtem ko bodo države v katerih proizvajalci nimajo absolutne stroškovne prednosti končale s trgovinskim primanjkljajem in mednarodnim dolgom (Harrod, 1957, str. 85-85). Tokovi kapitala sicer pokrivajo nesorazmerja trgovinske bilance, vendar pa ne moremo trditi, da so trgovinska nesorazmerja samo-regulirajoča.

Vir: Anwar Shaikh, Review of Economics and Economic Methodology, prevod Tej Gonza

%d bloggers like this: