Vlada v. Luka Koper: Strateški in upravljalski kaos politično infantilne vlade

“Vojna za Luko Koper” z vsemi specialnimi sredstvi, ki se je odvijala zadnja dva tedna in včeraj kulminirala v odstopu Marka Jazbeca, prvega človeka SDH, je samo odraz popolne strateške praznosti, upravljalske nesposobnosti in popolne odsotnosti političnega čuta te vlade. Je nujna posledica dejstva, da ta vlada nikoli ni imela in še vedno nima strategije, da je na vodilne funkcije kadrirala nesposobneže ali osebe s sumljivim pedigrejem in da vlado vodi popolni politični infantil. V tej izpraznjenosti in kaosu pa državo v levo, desno, gor in dol premetavajo lobistični interesi.

Če samo malce poznate ozadja, vam je jasno, da je “vojna za Luko” zgolj in samo zadnji stadij bitke, kdo si bo odrezal večji kolač pri graditvi drugega tira Koper – Divača, pri financiranju gradnje in zraven še zaslužil s prodajo Luke Koper.

Prav nobenega kaosa ne bi bilo, če bi vlada imela strategijo in trdno stala za njo ter znalo odgovorno in dostojno upravljati s premoženjem države. Če bi vlada imela strategijo razvoja države in v njem opredeljen razvoj logistične dejavnosti, bi ji bilo popolnoma jasno, tako kot sosednji Avstriji, da mora razviti železniško infrastrukturo, da bo privabila čim več tovora čez koprsko pristanišče in čez železniško hrbtenico Slovenije ter omogočila logistom, da si odrežejo čim večji delež dodane vrednosti.

Železniško infrastrukturo vedno gradi država in se nato poplača v sto letih prek razvoja gospodarstva, novih delovnih mest in plačila davkov, ki jih je logistična dejavnost omogočila. Tudi pri nas je tako. Vse železniške odseke gradi in vzdržuje država, le pri drugem tiru, ki je najbolj potreben, se je zapletlo. Samo tukaj je nenadoma nastal problem pri javnem zadolževanju, samo tukaj se je nenadoma pojavila potreba po zasebnem partnerju, ki mu je v zameno nekaj treba dati.

Pa vendar je financiranje drugega tira izjemno neproblematično, če le projekt optimizirate, zmanjšate nabuhlo investicijsko vrednost za 250 do 300 milijonov in pridobite evropska sredstva v višini 30 do 40 odstokov vrednosti. Kot smo s kolegi pokazali v naši študiji, bi vlada kredite za preostanek vrednosti investicije lahko najmanj polovično odplačala iz koncesijske dajteve in dividend, ki jih dobiva od Luke, nekaj malega od uporabnine za železniške tire, preostanek pa z dvigom trošarine na goriva za 1 cent pri litru. Ministru za finance sem tudi predlagal, da je alternativa, da vlada podvoji koncesijo in uporabnino za železniško infrastrukturo ter cestnine za tranzitni kamionski promet. Nihče ne bi protestiral proti temu, le skomunicirati bi to morali z vsemi deležniki v normalnem dialogu.

Toda ne, nekaterim v vladi se je zdelo bolj primerno, da nekomu v zameno za drugi tir podarijo Luko Koper ter tem zasebnim financerjem plačujejo še letne subvencije za razpoložljivost, ki so bistveno dražje od najetih kreditov. Zato so morali Luko nekako vtakniti v nesrečni holding s Slovenskimi železnicami (SŽ), da bi kasneje oboje lahko prodali Avstrijcem ali Nemcem ali nekemu pomorskemu logistu. In zato so morali vključiti Marka Jazbeca, novopečenega šefa SDH, da prek zamenjave nadzornikov Luke doseže zamenjavo uprave Luke z “bolj kooperativno”. Torej s takšno, ki se ne bo upirala španoviji s SŽ in kasnejši privatizaciji.

Pri Jazbecu pa se je zapletlo. Od vsega začetka se je zapletal z argumentacijami, zakaj je leto dni pred iztekom mandata treba zamenjati tri nadzornike. Argumente je spreminjal iz dneva v dan. Pri tem pa pozabil omeniti, da SDH sploh nima sektorske strategije za logistiko in da torej nima jasnih in vnaprej znanih kriterijev glede zahtevane uspešnosti poslovanja.

V igro se je vključil še državni sekretar Metod Dragonja z manipulacijami glede podatkov, s pozivi inšpekcijam, kriminalistom in Računskemu sodišču v Luko ter na koncu še s prepošiljanjem anonimk. Dragonjev ključni argument je bil, da je Luka premalo donosna in da premalo prispeva v proračun. Pri tem pa pozabil omeniti, da SDH, za katerega je zadolžen po funkciji, nima sektorske strategije za logistiko, da vlada že skoraj leto dni zavlačuje s sprejemom investicijskega načrta Luke, da Luka ne dobi soglasij od vlade za kamionski vhod, za uporabo zemljišč, za kandidiranje na razpisih za evropska sredstva itd. In seveda, da bi vlada lahko kadarkoli predlagala dvig koncesijske dajatve. Pa ni. Vse do tega četrtka.

Če so bili v Mariboru dovolj stacionarni radarji, je Primorce na noge dvignila ta dvoličnost in nedoslednost vlade. Odstop Jazbeca in (začasen) umik zahtev SDH je bil pričakovan, kajti nobena oblast ne more zmagati proti jeznemu ljudstvu na ulicah. Toda Jazbečev odhod ni dovolj, Jazbec je bil zgolj lutka v igri višjih interesov. Oditi bosta morala tudi državni sekretar Dragonja in minister za infrastrukturo Gašperšič. Kajti onadva sta zakuhala to godljo s služenjem lobističnim interesom, ki stojijo za njima. Tem interesentom pa je ključno predvsem to, da se projekt drugi tir zgradi čim dražje, da se pred tem naredi še več študij in da zaslužijo pri tem, ko bodo Luko Koper in SŽ preprodali.

V normalni in urejeni državi se to ne bi moglo zgoditi. Vlade v normalnih državah sledijo lastnim nacionalnim strateškim prioritetam, imajo jasna merila za upravljanje z državnim premoženjem in predvsem imajo na ključnih funkcijah sposobne in dostojne kadre. V primeru »vojne za Luko« pa je ob strateškem in upravljalskem kaosu na testu padla tudi človeška dostojnost ljudi na najvišjih funkcijah.

_____

* Izvorno objavljeno v Večeru

One response

  1. AMEN!.

    Opozorajam pa še na nekaj. Gre za večdesetletno načrtovano povezavo Nemčije in Slovenije preko nemškega lastništva Luke Koper in železnic in s tem trdnega vpetja Slovenije v nemško politično sfero. Ključni akter te zgodbe je bil pokojni Niko Kavčič (glej njegove spomine) in del stare levice. V to zgodbo spada tudi popolnoma nepotrebna prodaja Letališča Brnik, kot tudi pahorjev izlet v Logistični holding (in prodaja le-tega Deutsche Bahn-u), kot tudi Cerarjev in Bratovškin poskus prodaje Telekom-a Deutsche telekom-u.

    Z sodelovanjem z Nemci, ni nič narobe, narobe pa je, da Slovenija s tem, ko proda svojo strateško lastnino, izgubi ključno varovalko in pogajalsko osnovo za bodočnost. Ko enkrat prodaš, nimaš nobenega pogajlskega vzvoda več. Dajemo ključno strateško infrastrukturo za obljubo, ki je ni niti na papirju. Gre za neskončno politično in gospodarsko infantilnost. Se ti ljudje iz zgodovine res niso sposobni ničesar naučiti.

%d bloggers like this: