Genialno dober tekst – Dragan Petrovec:
Dr. Rok Snežič, finančni ekspert z narekovaji in tudi brez njih, je poskrbel za vrhunsko demonstracijo razsula rehabilitacijske prakse v zaporu. Intervju z njim, ki so ga opravili novinarji Planeta TV, je razkril popolno sprevrženost ideje humanizacije izvrševanja kazni. Če preskočimo komentiranje izjav, da je zapor zanj pomenil priložnost za srečanje s številnimi intelektualci in za ustvarjanje tesnih prijateljstev ter novih poslov, da je v tem času za NLB opravil svetovanje in zanj zaračunal od 150.000 do 250.000 evrov (kar veliko pove predvsem o NLB), je težko iti mimo naslednje zgodbe. V zapor je prišel s pištolo, za katero ima dovoljenje, poleg tega nikjer ne piše, da je to prepovedano. V zaporu ga je gospa (najbrž pedagoginja ali psihologinja) lepo prosila, naj prihaja brez pištole, ker tudi varnostnik tam ni oborožen. Ker so bili z njim korektni, se je odločil, da jim bo ustregel (čeprav mu ne bi bilo treba), in je potem pištolo puščal doma.
Tukaj je prostor za dve vrstici nežmahovskih klicajev in vprašajev. Je to cirkus, burleska, groteska? Ne, eden od slovenskih zaporov. Taisti zapor se je pred časom brez pomišljanja odločil, da nekega obsojenca premesti v strožji režim, ker ta ni mogel v kratkem času oddati urina za test na drogo, pri čemer sploh ni šlo za odvisnika. Me zanima, kaj bi šele storili z njim, ko bi pri njem našli pištolo.
Del krivde je na sodnikih, ki nimajo pojma, kam pošiljajo obsojence. To se je z neko manjšo raziskavo potrdilo že pred dvajsetimi leti. Drugi del je na pravni fakulteti. Vsaj pol stoletja je, kar lahko postane kazenski sodnik pravnik, ki niti od daleč ni videl ne kriminologije, sodne psihologije, sodne medicine, viktimologije, sodne psihiatrije niti penologije. Vse to so izbirni predmeti, čemur ne nasprotujem, a ne za kazenskega sodnika, za katerega bi morali biti vsi ti izpiti obvezni.
Precej krivde pa ostaja na tistih zaporih, kjer so iz domnevne permisivnosti in humanosti naredili anarhijo, kjer odloča trenutno močnejši, kar dr. Snežič nedvomno dokazuje.
Vir: Dragan Petrovec, Dnevnik