Pozabimo za trenutek na Grčijo in se spomnimo na veliko zmago ekonomista v vlogi gospodarskega ministra Mateja Lahovnika, ki si je davnega leta 2009 ponosno pripenjal zasluge, ko je vlada Boruta Pahorja državnim bankam ukazala, naj nemudoma zaprejo vse pipe »tajkunskim podjetjem« in njihovim finančnim satelitom. »Inkriminirana« podjetja so se začela sesedati drugo za drugim: Istrabenz, Merkur, Infond Holding, celotna gradbena industrija… in konec leta je bilo slovensko gospodarstvo za skoraj desetino manjše kot leto prej. Drugi večji del še nedokončnega računa je prišel na mizo štiri leta kasneje v obliki dokapitalizacije bank, medtem pa ves čas počasi prodajamo: Drogo Kolinsko, Mercator, Fructal, Pivovarno Laško, NKBM…

…

Drži, vsa Evropa, no, vsaj celotna prevladujoča (ne le vladajoča) politična elita evrske skupine se že pet let obnaša precej podobno. Kot Lahovnik tako tudi Angela Merkel ne bo nikoli mogla zadovoljivo, torej z ekonomskimi argumenti, pojasniti, zakaj je bilo treba leta 2010 in 2012 na hitro reševati upnike (beri: francoske in nemške banke) namesto dolžniku pomagati, da se okrepi in čez čas sam rešuje svoje težave z upniki.

…

Ne, ne mislimo pomešati vzrokov in posledic, še manj pa trditi, da bi morala država reševati bavčarje, kordeže, zidarje in tako dalje. Bilo pa je neumno zaradi njih pozabiti na podjetja, ali drugače: najbrž nikoli ne bomo izvedeli, koliko bančnih terjatev je pravzaprav postalo slabih (koliko je padel BDP, koliko »preveč« moramo privatizirati…) zgolj zato, ker se je politika brez slehernega ekonomskega premisleka odločila »kaznovati« tajkune, jim dati moralno lekcijo in se tako prikupiti volilcem. Zanesljivo vemo le to, da veliko tistih, ki so takrat iz neznanja in/ali pravičništva pri tem sodelovali, še danes pomembno ustvarja javno mnenje. Eni še vedno kot politiki, drugi kot neizogibni »strokovni komentatorji« v medijih brez spomina.

Vir: Vojko Flegar, Dnevnik