Ben Bernanke, bivši predsednik Fed, je velik gospod. In gosposki je tudi njegov način komuniciranja, čeprav ima zelo izpiljena stališča. Odkar je pred enim mesecem začel pisati blog na Brooking Institution, se je zapletel v številne diskusije s kolegi. Že takoj v v drugem postu o sekularni stagnaciji se je zapletel z Larryjem Summersom in Paulom Krugmanom, napadel nemški trgovinski merkantilizem kot vzrok evrske krize itd. Toda na zelo akademski, ali če hočete, gosposki način.

In enako gosposki je njegov odgovor na uvodnik Wall Street Journala (WSJ), ki je prejšnji teden Fed obtožil, da je kriv za počasno rast. WSJ, ki je kot skrajno konzervativni oziroma desničarski zastopnik interesov lastnikov kapitala, že od izbruha finančne krize napovedoval izbruh hiperinflacije zaradi ekspanzivne monetarne politike (ki pa ga kar ni in ni bilo), je tudi tokrat izkoristil nizko rast v prvem četrtletju 2015 kot povod za komentar, da je Fed preveč optimističen v gospodarskih napovedih in da ekspanzivna monetarna politika očitno ne daje željenih rezultatov, zato je treba z njo prekiniti. No, Bernanke je odgovoril zelo gosposko, da napovedovanje očitno ni lahka zadeva, kar WSJ zelo dobro ve, ker je že od leta 2006 napovedoval izbruh inflacije (bodite pozorni na besednjak, Bernanke sploh ne omeni, da do napovedanega izbruha inflacije ni prišlo, vendar je njegov sarkazem nad WSJ očiten):

It’s generous of the WSJ writers to note, as they do, that “economic forecasting isn’t easy.” They should know, since the Journal has been forecasting a breakout in inflation and a collapse in the dollar at least since 2006, when the FOMC decided not to raise the federal funds rate above 5-1/4 percent. 

V nadaljevanju pa da Bernanke lekcijo WSJ glede doseganja ciljev Fed. Fed namreč kot sekundarnega cilja (ob ravni cen) nima gospodarske rasti, pač pa zaposlenost. In glede tega je Fed, po Bernankejevem mnenju, bil zelo uspešen, saj je močno znižal brezposelnost, bolj kot vse ostale industrijske države. Problem pa je, da Fed ne more vplivati na rast produktivnosti, ki je bila prenizka in je vzrok ne dovolj hitre rasti BDP. Produktivnost se namreč določa s strukturo gospodarstva oziroma z naložbami podjetij v ustrezne kapacitete in države v ustrezno infrastrukturo.

Tukaj pa, glejte ta twist, Bernanke pritegne WSJ, da monetarna politika seveda ni splošno zdravilo (in da je monetarna politika v likvidnostni pasti manj učinkovita). Toda pravilen sklep ni, da je zato treba zaustaviti monetarno politiko, pač pa da je treba angažirati tudi druge politike, ki spodbujajo gospodarsko rast. In Bernanke seveda pravilno navede, da bi morala tudi fiskalna politika in vlaganja v infrastrukturo tukaj narediti svoj del posla. Predvsem vlaganja v infrastrukturo so po Bernankejevem mnenju pomembna, ker na kratek rok spodbujajo rast in ustvarjajo delovna mesta, na dolgi rok pa spodbujajo rast produktivnosti celotnega gospodarstva.

Brrrr, pomislite na reakcijo WSJ, ki je s tem dobil neposreden knock-out udarec. Borili so se proti monetarni politiki, Bernanke pa jim pripelje v zgodbo nekaj, kar absolutno žali njihovo ideološko prepričanje. Fiskalna politika in vlaganja v infrastrukturo so namreč absolutni “no go” WSJ in ostalih skrajno konzervativnih medijev (tudi njihovega slovenskega klona), saj to pomeni večje izdatke države in, brrrr, večji absolutni dolg na srednji rok ter potencialno, ampak samo potencialno, morda višje davke. Konzervativcem namreč pamet in ideologija ne neseta tako daleč, da bi lahko videli, da večja vlaganja v infrastrukturo zaradi multiplikatorskega učinka (približno 3 evre višji BDP na vsak vložen evro) prinesejo višji BDP in s tem nižji relativni dolg (kot % BDP), hkrati pa ob novih delovnih mestih javna infrastruktura povečuje produktivnost zasebnih podjetij, ki to javno infrastrukturo uporabljajo pri poslovanju.

Seveda pa je Bernanke to zgornje povedal na precej bolj akademski oziroma gosposki način:

The WSJ also argues that, because monetary policy has not been a panacea for our economic troubles, we should stop using it. I agree that monetary policy is no panacea, and as Fed chairman I frequently said so. With short-term interest rates pinned near zero, monetary policy is not as powerful or as predictable as at other times. But the right inference is not that we should stop using monetary policy, but rather that we should bring to bear other policy tools as well. I am waiting for the WSJ to argue for a well-structured program of public infrastructure development, which would support growth in the near term by creating jobs and in the longer term by making our economy more productive. We shouldn’t be giving up on monetary policy, which for the past few years has been pretty much the only game in town as far as economic policy goes. Instead, we should be looking for a better balance between monetary and other growth-promoting policies, including fiscal policy.

Vir: Ben Bernanke