Friedman (1968) o Pigoujevem efektu in helikopterskem denarju

To je post za makroekonomiste. Eric Lonergan (ki je skupaj z Markom Blythom v Foreign Affairs lani propagiral uvedbo helikopterskega denarja “Print less but transfer more“) razpravlja o tem, kako je odkril Pigoujev “premoženjski efekt” v povsem drugi obliki, in sicer prek helikopterskega denarja, ki ga centralna banka razdeli vsakemu posamezniku. To pa je odkril prek Miltona Friedmana (njegov AER predsedniški nagovor leta 1968), ta pa prek Gottfrieda Haberlerja. Ali drugače povedano, vse potrebno znanje glede neučinkovitosti standardne QE (prek odkupovanja obveznic) in učinkovitosti helikopterskega denarja, ki poveča premoženje gospodinjstev, je bilo tukaj že 50 let nazaj.

I was taught to dismiss the Pigou effect. Arthur Cecil Pigou (or “Pig” if you believe spell-check) was a great Cambridge economic theorist, known to most of us as the object of Keynes’s repeated ridicule in the General Theory. Nadaljujte z branjem

Zakaj so otroci bogatejših staršev boljši v šoli?

Refleksen odgovor bi bil, da zato, ker jim starši izobrazbo kupujejo, medtem ko si revnejši tega pač ne morejo privoščiti. Dovolj bogati in povezani starši lahko svojim otrokom celo “pomagajo” pri opravljanju mature, kot se je pred časom zgodilo pri nas, ali pa kako drugače olajšajo njihovo pot do izobrazbe. Morebitna korupcija pri skrbi za prihodnost lastnih genov seveda ni izključena. Genetika je bila vedno močan motivator. Morali pa biti znatno bolj cinični od mene, da bi verjeli, da je nepotizem poglavitni razlog za izkazano močno korelacijo med dohodki staršev in šolskim uspehom otrok. Dejstvo, da je bila povezava ugotovljena v različnih obdobjih in to za praktično vse države na svetu, prav tako zmanjšuje verjetnost, da je pojasnilo tako trivialno kot podkupovanje v šolstvu.* Nadaljujte z branjem

Veberkom in teorija zarote

Ne glede na to, da podpiram prodajo Telekoma (iz razlogov večje učinkovitosti in manjše možnosti zlorabe prevladujočega položaja), pa je iz prodaje smiselno izločiti del infrastrukture ali s posebnim dogovorom zagotoviti, da bo novi lastnik zagotavljal širikopasovni dostop tudi na komercialno nezanimivih odročnih delih države. Smiselno bi bilo tudi, kot pravi Dejan Steinbuch, iz prodaje izločiti tudi del kritične komunikacijske infrastrukture, ki “podpira ključne funkcije v državi, denimo varnostni, energetski ali finančni sistem”.

Moji viri namreč trdijo, da Američani od nekdanjih vzhodnoevropskih držav, ki imajo v svojem arzenalu orožje iz časov Sovjetske zveze (zlasti tanke), ponujajo različne usluge, tudi finančne, če bi ga poslale Ukrajini kot vojaško pomoč v boju z ruskimi uporniki. Ker je Slovenija to zavrnila, se je kmalu pojavila afera, ki inkriminira resornega ministra za obrambo. Dejansko pa njegova ocena vpliva menjave lastnika v Telekomu – če poskušamo odmisliti njegove večletne politično-ideološke floskule o privatizaciji, tujem kapitalu in veleizdaji – temelji na legitimnem vprašanju, povezanem z obrambnim načrtom Republike Slovenije, ki upošteva Uredbo o evropski kritični infrastrukturi. Ta namreč pravi, da gre za tiste zmogljivosti, npr. posebne objekte državnega pomena za obrambo, ki pridejo do izraza v izrednem ali vojnem stanju. Zakaj tega niso upoštevali pri prodaji Telekoma in to kritično infrastrukturo enostavno izločili iz prodajnega paketa?

Nadaljujte z branjem

Suša in meje rasti v Kaliforniji

For more than a century, California has been the state where people flocked for a better life — 164,000 square miles of mountains, farmland and coastline, shimmering with ambition and dreams, money and beauty. It was the cutting-edge symbol of possibility: Hollywood, Silicon Valley, aerospace, agriculture and vineyards.

But now a punishing drought — and the unprecedented measures the state announced last week to compel people to reduce water consumption — is forcing a reconsideration of whether the aspiration of untrammeled growth that has for so long been this state’s driving engine has run against the limits of nature.

Nadaljujte z branjem

Vikend branje

 

Coordinated approach to corporate deleveraging in Slovenia

Marko Simoneti

Problems to be addressed by the deleveraging model

When potentially viable firms are selected for in-court or out-of-court restructuring in Slovenia the capital of the firm after restructuring is too small to assure long term viability and firms are not “bankable” under the commercial terms. Banks are still reluctant to extend new credit to partially restructured firms at competitive interest rates, the old creditors are still facing potential increases in NPLs on their balance sheets and the undercapitalized debtors might well need to repeat the financial restructuring in the near future. Nadaljujte z branjem