Heinekenov nakup Pivovarne Laško prejšnji teden nekako simbolizira smrt nacionalnega interesa. Prinaša konec nekega obdobja vsesplošne norosti, ki ga je odprla in zaprla Pivovarna Laško. Celoten proces, ki naj bi bil v režiji Turnška in Šrota namenjen združitvi slovenske pijačarske industrije in njeni ohranitvi v slovenskih rokah, se je končal v popolnem nasprotju tega. Na koncu tega procesa nobeno izmed tradicionalnih slovenskih pijačarskih podjetij s prepoznavno blagovno znamko, od Radenske, Fructala, Uniona do Laškega, ni več v slovenski lasti. Kot kolateralna škoda tega procesa pa sta v tujih rokah pristala tudi ostala neprostovoljna udeleženca te zgodbe – Droga Kolinska in Mercator. Istrabenz je pristal v de facto bankrotu, medtem ko sta se največji časopisni družbi Večer in Delo prodali ali se prodajata za bagatelo. Glavni akter te zgodbe, Boško Šrot, je pristal za rešetkami. Ob tem pa je, pod črto, izpuhtelo še za okrog 500 milijonov evrov. *
Cena bankrotiranega nacionalnega interesa je tako ogromna, da bi nam morala ostati v trajen opomnik. Tako kot Nemčiji hiperinflacija iz prve polovice 1920. let. Toda tako kot Nemčija iz obdobja hiperinflacije danes vleče povsem napačne sklepe, da je visok javni dolg škodljiv, ker vodi v visoko inflacijo, tako tudi mi iz tega nesrečnega obdobja ne bi smeli potegniti napačnega sklepa. Seveda ne bom povedal nič novega, če spodleteli eksperiment iz Laškega označim kot vulgarizacijo nacionalnega interesa z namenom osebne obogatitve nekaj posameznikov oziroma Šrotovega poskusa tajkunizacije Slovenije. Toda enako vulgarno bi bilo zaradi Boška Šrota sklepati, da nacionalni interes ne obstaja oziroma da je škodljiv. In enako vulgarno je nacionalni interes enačiti z nacionalno lastnino.
Vsaka država ima in mora imeti nacionalne strateške interese. Vrhovni nacionalni interes je v tem, da domače gospodarstvo učinkovito deluje in zagotavlja dolgoročno rast blaginje prebivalstva. Vse to nima nujno zveze z nacionalnostjo lastnine, pač pa z dolgoročno strategijo države, kako bo zagotavljala ustrezne pogoje, da bo domače gospodarstvo delovalo dovolj učinkovito, da bo lahko zagotavljalo stabilno dolgoročno rast blaginje prebivalstva. To pomeni, da država stremi k temu, da bo na dolgi rok, prvič, zagotavljala ustrezno kvaliteto »proizvodnih dejavnikov«, ki so ključni za rast, in drugič, da bo zagotavljala »infrastrukturne pogoje«, ki bodo takšno rast podpirali.
Glede prvega to, grobo rečeno, pomeni, da bo država poskrbela za ustrezne pogoje, da bo gospodarstvo imelo na voljo dovolj in v ustrezni kakovosti kapitala, dela in človeškega kapitala. To pa pomeni dobro delujoč kapitalski trg in dobro delujoče banke, ki zagotavljajo dostop do kapitala po ustrezno nizkih stroški. To pomeni kvalitetno osnovno, srednje in visoko šolstvo. To pomeni kvalitetno zdravstveno oskrbo. Vendar ne gre samo za to, da bosta kvalitetno šolstvo in zdravstvo zgolj na voljo, ampak tudi, da bosta dostopna vsem pod enakimi pogoji. Če nimajo vsi enakih možnosti glede dostopa do ključnih (šolskih in zdravstvenih storitev), ne more država v celoti izkoriščati celotnega človeškega potenciala, ki ga ima na voljo. To pa pomeni, da mora država z ustrezno socialno politiko zagotoviti tudi, da socialne razlike v družbi ne postanejo prevelike, kar bi onemogočalo dostop do osnovnih storitev države in tako preprečevalo uresničitev osebnega potenciala vsem in njihovo mobilnost na socialni lestvici v skladu s svojimi sposobnostmi.
Morda se bodo nekateri zmrdovali, da tukaj govorim o socializmu. Vendar ne, pač pa govorim o tipičnih predpogojih libertarnosti, da lahko ta sploh deluje v praksi. Libertarnost je povsem v redu in lep ideal, njen problem pa je, da predpostavlja, da se vsi ljudje rodijo povsem enaki in da imajo že v osnovi enake štartne pogoje. Vendar ne. Nekateri se rodijo zelo drugačni iz vidika telesnih in intelektualnih lastnosti, nekateri se rodijo manj privilegirani iz vidika materialnega statusa staršev in nekateri se rodijo v manj privilegirano socialno okolje in regijo. In tukaj nastopi država, da te štartne razlike nekoliko omili in vsem z zagotovitvijo enakega dostopa do osnovnih storitev države omogoči vsaj primerljivo enake štartne pogoje. Tega so se v ZDA začeli zavedati šele zdaj, medtem ko evropske države temu tradicionalno posvečajo bistveno večjo pozornost. Prevelika neenakost zmanjšuje enake možnosti vsem in s tem ruši temelje bodočega stabilnega in vzdržnega gospodarskega razvoja.
Glede drugega, glede infrastrukturnih dejavnikov, ki podpirajo rast, pa nacionalni strateški interes pomeni, da mora država (ob regulaciji in pravni državi) zagotoviti tudi ustrezno fizično infrastrukturo in določiti strateške sektorske prioritete. Gospodarstvo brez kvalitetnih cest, železnic in sodobnih telekomunikacij ne more delovati. Prav tako ne moremo pričakovati, da si bodo podjetja, ki jih zanima predvsem kratkoročni dobiček, sama izgradila infrastrukturo. Tukaj vedno nastopi ključna vloga države, ki ima dolgoročno vizijo glede razvoja. In ta vizija je pomembna tudi glede sektorjev, kjer država želi spodbujati in kje zavirati razvoj in tam mora država na podlagi sektorskih politik zagotoviti ustrezne pogoje gospodarjenja. Brez poseganja države bi dobili zelo neenakomeren razvoj, ki bi sicer koristil peščici, vendar pa bi šel na škodo uravnoteženega in trajnostnega razvoja, ki je sposoben zagotavljati stabilno gospodarsko rast tudi na dolgi rok.
Ali med navedenim kje vidite nujnost nacionalne lastnine proizvodnih dejavnikov? Ne, večinoma ne. Lahko pa na določenih področjih, denimo pri šolstvu in zdravstvu, vidite nujnost državnega nadzora, ki bo zagotovil enake možnosti dostopa vsem. V nekaterih segmentih lahko vidite tudi potrebo po ohranitvi državne lastniške kontrole. To pa je predvsem pri ključnih infrastrukturnih dejavnostih, kjer bi zasebna lastnina z zasledovanjem tipično kratkoročnih interesov delovala v nasprotju z dolgoročnim interesom celotne države.
Nacionalni interes ni mrtev. Le dovolili smo nekaterim, da so ga iskali na napačnem koncu.
_______
* Izvorno objavljeno v Primorskih novicah
DAMIJAN blog 
Vse lepo in prav, marsikaj lahko podpišemo, vendar pa nauka te zgodbe ne bomo mogli do konca vzeti, če ne bomo še prej razčistili , zakaj je bilo treba namerno in načrtno uničiti Pivovarno Laško.
Ne da bi podpiral Šrota in Turnška, daleč od tega, vendar ni bilo nikakršne ekonomske nujnosti za uničenje Pivovarne Laško. To, namreč namerno uničenje Pivovarne Laško, je naredilo bistveno več škode kot vse Šrotove in Turnškove zgrešene poslovne poteze. Ko bo javnost to izvedela, bo šele jasna vso globina slovenske politične bede oz. neskončna brezobzirnost in pripravljenost na neomejeno škodo nacionalne ekonomije, ko gre za obračunavanje med političnimi klani.
Pa še okoli nacionalnega interesa. Kar ni bilo izrečeno. Akterji na trgih praviloma niso geopolitično nevtralni in zanemarjanje te značilnosti je za države lahko usodno. Ko se odloča o državni oz. nacionalni lastnini, je potrebno gledati ne samo dolgoročno/kratkoročno dilemo ampak tudi geopolitični aspekt. Vse ostalo je amaterizem, ki ga zgodovina običajno neusmiljeno kaznuje.
Všeč mi jeVšeč mi je
Vse kar je danes zapisal Marko Golob, podpišem v celoti.
Bilo nas je kar nekaj, za razliko od Dušana Zorka, ki je tedaj bil popolnoma na liniji Boška Šrota in je šele kasneje preskočil v krožek Boruta Jamnika, ki smo le-tega opozarjali, da se zadeva ne bo izšla. Pa ne ekonomsko gledano. Sam sem mu, za razliko od vseh, ki danes vse vedo in so pametni za nazaj, to povedal vsaj tri krat: konec 2008, februarja 2009 in maja 2009. Prvih dvakrat na štiri oči, v maju 2009 v širši zasedbi.
Ker so pač nekateri imeli drugačne interese. In teh ni bilo malo in bili so medijsko močnejši. In predvsem, niso imeli nobene zavore pred tem, da zaradi odstranitve osebe, uničijo podjetja.
Sam sem kar nekaj dopisov poslal vsem bankam, večkrat tudi Banki Slovenije, o možnih rešitvah nastalega problema brez da se uniči in požge vse do temeljev. A nihče ni upal ali hotel narediti ničesar, da bi to norijo ustavil. Vsi dokumenti še obstajajo, le da jih nimam komu pokazati, ker nikogar ne zanimajo, saj bi odkrivali dejansko in ne sproducirano resnico.
V kolikor nekaj posameznikov v ozadju (Lahovnik, Jamnik, Golobič, Križanič) ne bi izbralo za pot rešitve uničenje vsega, kar je bilo narejeno, bi tudi škode ne bilo (denarne). Sploh pa je nekorektno in zavajajoče, da vso škodo, ki je pri nedomišljeni “operaciji odstranjevanja tajkuna Šrota” nastala, pripišejo Šrotu.
Najbrž se bomo strinjali, da za tako nizko prodajno ceno Mercatorja ni kriv Šrot, ki ga že več kot 6 let sploh ni nikjer. Podobno velja tudi za prodajo Pivovarne. Če je ne bi vsa ta leta demonizirali, obstoječi upravljavci pa kriminalno slabo upravljali, bi jo sedanji lastniki lahko prodali dražje. Ne glede na +100 mio EUR za vedno izgubljenih posojil v Infond Holdingu. A tem kdaj drugič.
To bi bilo podobno kot da bi trdili, da sem sam kot prvi lastnik hiše kriv za nesposobnost prodajalcev pet let kasneje, da niso znali prodati hiše po korektni ceni.
Všeč mi jeVšeč mi je