Ne glede na to, da podpiram prodajo Telekoma (iz razlogov večje učinkovitosti in manjše možnosti zlorabe prevladujočega položaja), pa je iz prodaje smiselno izločiti del infrastrukture ali s posebnim dogovorom zagotoviti, da bo novi lastnik zagotavljal širikopasovni dostop tudi na komercialno nezanimivih odročnih delih države. Smiselno bi bilo tudi, kot pravi Dejan Steinbuch, iz prodaje izločiti tudi del kritične komunikacijske infrastrukture, ki “podpira ključne funkcije v državi, denimo varnostni, energetski ali finančni sistem”.

Moji viri namreč trdijo, da Američani od nekdanjih vzhodnoevropskih držav, ki imajo v svojem arzenalu orožje iz časov Sovjetske zveze (zlasti tanke), ponujajo različne usluge, tudi finančne, če bi ga poslale Ukrajini kot vojaško pomoč v boju z ruskimi uporniki. Ker je Slovenija to zavrnila, se je kmalu pojavila afera, ki inkriminira resornega ministra za obrambo. Dejansko pa njegova ocena vpliva menjave lastnika v Telekomu – če poskušamo odmisliti njegove večletne politično-ideološke floskule o privatizaciji, tujem kapitalu in veleizdaji – temelji na legitimnem vprašanju, povezanem z obrambnim načrtom Republike Slovenije, ki upošteva Uredbo o evropski kritični infrastrukturi. Ta namreč pravi, da gre za tiste zmogljivosti, npr. posebne objekte državnega pomena za obrambo, ki pridejo do izraza v izrednem ali vojnem stanju. Zakaj tega niso upoštevali pri prodaji Telekoma in to kritično infrastrukturo enostavno izločili iz prodajnega paketa?

Uredba o evropski kritični infrastrukturi kot objekte posebnega pomena šteje tudi občutljive informacije in podatke, katerih razkritje bi lahko škodovalo nacionalni varnosti. Z drugimi besedami, za nacionalno varnost je pomembna tudi strojna in programska oprema, ki podpira ključne funkcije v državi, denimo varnostni, energetski ali finančni sistem. Če imamo pred očmi jedrsko elektrarno Krško, nam bo vse skupaj postalo bolj razumljivo.

Med velikonočnimi prazniki ne bo nihče pomisli na najhujši scenarij, tj. da bi bila domovina še kdaj vojaško ogrožena. Tudi tega da bi bila v Evropi kdaj vojna, ne verjamemo. Toda Evropa je že v vojni in ukrajinska kriza, z vsemi svojimi zakulisnimi in obveščevalnimi indikacijami je dovolj velik alarm. Privatizacija državnih telekomunikacij ni isto kot prodaja tovarne opek, zato so bile evropske države do tega vedno zelo zadržane in previdne. Če poznate zgodbo Swisscoma, vam je jasno, o čem govorim – zvezna vlada je ohranila 51% lastniški delež, da jim omrežja, kot pravijo Švicarji, slučajno ne bi kdaj iz tujine enostavno izklopili.

Če je prodaja državnega Telekoma Slovenije neizogibna, potem bi morali iz pogodbe o prodaji takoj in brez pomislekov izločiti vsaj za nacionalno varnost kritično infrastrukturo. Da ne bi naredili takšno napako kot Hrvati pri prodaji svojega Telekoma Deutsche Telekomu: vsi podatki o prejetih in opravljenih klicih članov vlade, predsednika, generalštaba, vojske, obveščevalne službe, vsa njihova sporočila, elektronska pošta bi se shranjevali v tujini, na področju tuje jurisdikcije, pod pristojnostjo tujih sodišč. V tem smislu je varnostna študija, kakršno je s kršenjem procedure naročil obrambni minister v odstrelu, popolnoma razumljiva in legitimna. Toda formalizem je spet pomembnejši od vsebine, kajne?

Vir: Dejan Steinbuch, Finance