Pred današnjo grško uradno prošnjo za “podaljšanje finančne pomoči”, vendar brez “programa pomoči” (t.j. pogojev glede varčevanja), na obeh straneh pregledujejo svoje karte in pogledujejo na drugo stran, kdo bo prej trenil z očesom. Zelo dober komentar v The Economistu ugotavlja, da je po eni strani verjeten dogovor v “polju semantike” (kako poimenovati uradno prošnjo in kako v njej definirati vsebino zavez, ki bi še vedno zagotavljale nadaljevanje varčevanja, vendar na ohlapnejši način). Na drugi strani pa si Evroskupina ne more dovoliti, da Grčija dobi pomoč brez zavez glede nadaljevanja varčevanja. Čeprav je vsem (ekonomistom in inštitucijam), razen Evropski komisiji, jasno, da politika varčevanja zadnjih pet let ni delovala, pa bi grški pobeg iz uradnega prisilnega jopiča signaliziral “razpad sistema”. Poslal bi sporočilo tudi ostalim državam, da se ni treba naprezati glede varčevanja in strukturnih reform.

Torej, kdo ima boljše karte? Kdo izgubi več, če ne pride do dogovora? Kratkoročno ima Grčija na pogled slabše karte, saj tvega tako nelikvidnost proračuna kot takojšnjo nelikvidnost bank. Toda si Evroskupina upa tvegati dolgoročni razpad evrskega področja, če se Grčija ne ukloni? In, ali je Tsipras dovolj “nor”, da gre do konca?

Ne vem. Toda če bi stavil, bi stavil 70% na kompromisni “dogovor v polju semantike“.

Nadaljujte z branjem→

Spodnja slika kaže zanimivo podrobnost, da so sicer v besedah konzervativni republikanski predsedniki v ZDA veliko bolj zapravljvi kot sicer bolj “socialni” demokratski predsedniki. Po 2. svetovni vojni so republikanski predsedniki “pridelali” za 30 o.t. dodatnega dolga, demokratski pa so dolg nato znižali za 17 o.t. In to kljub temu, da je Obama imel opravka z “veliko recesijo” (sanacija bank, fiskalni stimulus, povečana nadomestila za brezposelnost in socialni transferji).

Nadaljujte z branjem→

The European Commission and the IMF have admitted their errors – not only the inaccurate macroeconomic forecasts on which the Greek program was based, but also the decision not to account for social sustainability – and have acknowledged that the program has not produced the expected results. Yet, for some reason, Greece’s creditors refuse to negotiate with the new government (which enjoys strong domestic support) to develop a new program that incorporates debt relief, a lower fiscal surplus, and structural reforms that support growth and promote social cohesion. This must not continue.

Nadaljujte z branjem→

Ključen je zadnji stavek: zagnati rast, da bi lahko začeli plačevati obveznosti. Ta stavek pa seveda trči na temeljno ideološko dilemo: je varčevanje pot do rasti ali je rast pot do varčevanja? Ne gre za ekonomsko dilemo, kajti ekonomija je glede tega jasno na strani druge poti, pač pa za ideologijo, ki iz pozicije moči forsira prvo pot.

If anything, my game-theory background convinced me that it would be pure folly to think of the current deliberations between Greece and our partners as a bargaining game to be won or lost via bluffs and tactical subterfuge.

…

As finance minister of a small, fiscally stressed nation lacking its own central bank and seen by many of our partners as a problem debtor, I am convinced that we have one option only: to shun any temptation to treat this pivotal moment as an experiment in strategizing and, instead, to present honestly the facts concerning Greece’s social economy, table our proposals for regrowing Greece, explain why these are in Europe’s interest, and reveal the red lines beyond which logic and duty prevent us from going. Nadaljujte z branjem→

Kaj se bo zgodilo v naslednjem tednu in pol? Najverjetnjša možnost je, da bodo problem »rešili« v polju semantike. In sicer bodo našli rešitev, da se prošnja za podaljšanje sedanjega programa ne bi imenovala »podaljšanje«, pač pa »premostitveni program«. Ali nekaj podobega. Da bo volk sit in koza cela. V naslednjih šestih mesecih pa bi nato pogruntali novo rešitev, ki bi Grčiji omogočila lažje dihanje na kratek rok.

Več v Večeru

Yanis Varoufakis je na tiskovni konferenci pojasnil, kaj je bilo pred srečanjem evroskupine dogovorjeno s komisarjem Moscovicijem in kakšen sporazum je bil pripravljen podpisati, in kako je nato ta sporazum šef evroskupine Dijsselbloem tik pred srečanjem zamenjal z novim. Z “absurdnim & nesprejemljivim” za Grčijo.

In seveda nekoliko o teoriji iger in tem o tem, da za Grčijo ni blefa in ni Plana B. Pa o misteriozni rasti Grčije v 2014, ki je zgolj statistični artefakt (posledica tega, da so cene padle bolj kot nominalni BDP).

Zanimivo je poslušati nekoga, ki ni politik in ki stvari pove naravnost in natančno.

Tukaj pa je še kratek prepis prvega dela tiskovke v Financah in komentar v Bloombergu.

Grčija je po letu 2008 nazadovala na vseh področjih (razen pri sostopu do interneta) v primerjavi z evrskim področjem: od nezaposlenosti, dostopa do zdravstvenih storitev, do tveganja revščine. Gospodarsko brezno je hujše kot v ZDA v času Velike depresije. Kar govori o neprimerno veliki humanitarni katastrofi v državi razvitega sveta v 21. stoletju.

Vir: The Economist

Ob bok pravkar začetem srečanju evroskupine o reševanju problema grškega dolga velja pogledati tudi ameriško stališče. ZDA namreč z nestabilnostjo v Evropi oziroma s potencialnim vstopom Rusije v Grčijo, veliko izgubijo. Če se grčija ne dogovori z EU, bodo najverjetneje na pomoč morale priskočiti ZDA. Predsednik Obama je prejšnji teden izrazil jasno stališče, da je treba breme varčevanja Grčiji omiliti. Zadeva je sicer logična vsakemu tepcu. Če banka od podjetja zahteva, da hitreje vrača kredit, kot mu ostane dobička (in tako zajeda v njegov denarni tok in zmanjšuje naložbe), podjetje seveda po hitrem postopku spravi v stečaj. Za banko je najbolj racionalno, da podjetju olajša breme odplačevanja dolga s podaljšanjem ročnosti kreditov in s tem podjetju omogoči manevrski prostor, da prosti denarni tok vlaga v obstoječe in nove programe.

Podobno je z Grčijo. Če jo bodo stiskali kot limono, bodo iz nje izvlekli ves življenjski sok. Toda za razliko od limone, je Grčija živo bitje oziroma 11 milijonov živih bitij, ki se lahko in se bodo uprli. In grški puntarski virus se bo razširil v druge dele periferne Evrope. Za Evropo je racionalno, da Grčiji odplačevanje dolga naredi znosno (tudi s podaljšanjem ročnosti na 100 let, če je treba, kot pravi Ashoka Mody) in da predvsem poskuša vplivati na to, da se v Grčijo čimprej povrne gospodarska rast. Le tako lahko vrne dolg. Nadaljujte z branjem→