»Mnogi ne vedo, da so se v Slo­ve­niji manj kot de­se­tle­tje po od­pr­tju prve že­le­znice v An­gliji leta 1825 v oko­lici Ce­lja za­čela dela za že­le­znico, ki je po­ve­zala Du­naj z obalo,« pri­po­ve­duje že­le­zni­ški grad­beni stro­kov­njak, upo­ko­jeni pro­fe­sor dr. Bog­dan Zgonc s Fa­kul­tete za grad­be­ni­štvo in ge­o­de­zijo Uni­verze v Lju­bljani. Kot drugi so­go­vor­niki opi­suje, kako je bila Av­stro-Ogr­ska za­dnja oblast, ki je ra­zu­mela po­men že­le­zni­škega pro­meta in stra­te­ške lege slo­ven­skih kra­jev. Spo­mni, da je v času Ju­go­sla­vije vi­zija Da­nila Pe­tri­nje, usta­no­vi­te­lja Luke Ko­per, po­membno pri­spe­vala k iz­gra­dnji in­du­strij­skega tira do Di­vače, ki je te­melj tudi da­na­šnjih že­le­zni­ških ti­rov.

»Ju­go­slo­van­skim obla­stem se je te­daj zdelo, da luka na Reki za­do­stuje. In­du­strij­ski tir je bil edini še spre­je­mljiv. Ob­sta­jalo pa je tu za­ve­da­nje, da si mo­ramo za­go­to­viti slo­ven­ski iz­hod na morje, luko in njeno že­le­zni­ško po­ve­zavo z za­led­jem,« pri­po­ve­duje prof. Zgonc. Ti tiri da­nes ne iz­pol­nju­jejo več no­be­nih evrop­skih stan­dar­dov in zah­tev. Že­le­zni­ška trasa ni do­volj ravna, na­gib, ko se po­kra­jina dvi­guje, je pre­ve­lik. Za­radi na­ra­šča­jo­čega ob­sega pro­meta je po­so­do­bi­tev tega dela slo­ven­ske že­le­zni­ške in­fra­struk­ture vse od de­vet­de­se­tih let prvi in pri­o­ri­te­tni na­ci­o­nalni cilj.

Pro­fe­sor Bog­dan Zgonc je so­de­lo­val pri pri­pravi Na­ci­o­nal­nega pro­grama ra­zvoja slo­ven­ske že­le­zni­ške in­fra­struk­ture leta 1996. »V njem smo za­pi­sali, da če ne bomo iz­ko­ri­stili pred­no­sti, ki nam jih daje naša ge­o­graf­ska lega, bo slej ko prej pre­po­zno. Dvaj­set let ka­sneje smo še ve­dno na isti točki. Vse, kar smo na­re­dili, je av­to­ce­stni sis­tem, že­le­znico pa smo za­ne­ma­rili. Bo­jim se, da je skrajni čas, da pri­lo­žno­sti iz­ko­ri­stimo in po­ka­žemo, da bomo to, kar je za­pi­sano tudi v evrop­skih do­ku­men­tih, re­a­li­zi­rali.« So­de­lo­val je tudi pri pri­pravi za­dnje Stra­te­gije ra­zvoja pro­meta, ki jo je na za­četku ja­nu­arja jav­no­sti v raz­pravo po­nu­dilo mi­ni­str­stvo za in­fra­struk­turo. Stro­kov­njak za že­le­znice opo­zarja na iste po­manj­klji­vo­sti, na ka­tere so opo­zo­rili tudi v Ko­a­li­ciji za traj­no­stno pro­me­tno po­li­tiko in de­lovni sku­pini za mo­bil­nost. Stra­te­gija je re­la­tivno do­ber opis sta­nja in ana­liza pro­ble­mov, a nima ope­ra­tivne vre­dno­sti: ne­ja­sno je, kdaj in kako bodo ukrepi spre­jeti in re­a­li­zi­rani ter ko­liko bodo stali.

Obkoljena Slovenija S fe­bru­ar­jem se iz­teka za­dnji rok, da Slo­ve­nija odda pro­jekt za evrop­sko so­fi­nan­ci­ra­nje gra­dnje dru­gega tira. Pro­fe­sor Bog­dan Zgonc pravi, da bi uki­ni­tev po­tni­škega pro­meta le malo pri­spe­vala k iz­bolj­ša­nju sta­nja in z njo ne bi za­res pri­do­bili. »Omo­go­čila bi le par tras vla­kov s to­vo­rom več. A iz­gu­bili bi po­tnike, ki jih zlepa ne bomo vr­nili na­zaj, ob tem, da jih že zdaj na tej progi ni ve­liko, če­tudi je se­da­nja si­tu­a­cija za­radi žleda ne­vzdr­žna.« To­vorni pro­met naj bi po pro­jek­ci­jah zmo­žno­sti ob­sto­ječe že­le­zni­ške in­fra­struk­ture na od­seku Ko­per–Di­vača pre­se­gel leta 2018. Če ne bo nad­gra­dnje že­le­znice z dru­gim ti­rom, bo treba to­vor v ve­čji meri pre­va­žati po ce­stah. Ali pa se bo Slo­ve­nijo pre­pro­sto ob­šlo.

»Ita­li­jani in Av­strijci bodo po­nu­dili svojo vzpo­re­dno li­nijo. Ita­li­jani so že zgra­dili pa­ra­lelno progo med Vid­mom in Tr­bi­žem, ki ni polno obre­me­njena. Av­strijci po se­verni strani po­spe­šeno gra­dijo svojo, zelo zah­tevno progo, z dvaj­set­ki­lo­me­tr­skim pre­do­rom skozi Ko­ralpe. Ne spra­šu­jejo se, ali se jim splača ali ne. Do­bro vedo, da se jim. Iz­re­dno se tru­dijo, ci­lje re­a­li­zi­rajo in nji­hova ra­ču­nica je, da bodo do­bili to­vor iz ita­li­jan­skih pri­sta­nišč, ki bo nato po­to­val preko Av­strije na­prej v Evropo. Zelo spre­tno so zlo­bi­rali, da je proga Du­naj–Gra­dec–Be­ljak–Vi­dem–Trst z za­dnjimi spre­mem­bami po­stala vse­e­vrop­ska je­drna proga,« opi­suje stra­te­ške po­li­tike so­se­dnjih dr­žav dr. Zgonc.

Vir: Kristina Božič, Dnevnikov Objektiv