If West Germany could redeem its debt and rebuild its economy so soon after WWII, it was thanks to the political will of its creditors, i.e. the United States and their main Western allies (United Kingdom and France). In October 1950 these three countries drafted a project in which the German federal government acknowledged debts incurred before and during the war. They joined a declaration to the effect that “the three countries agree that the plan include an appropriate satisfaction of demands towards Germany so that its implementation does not jeopardize the financial situation of the German economy through unwanted repercussions nor has an excessive effect on its potential currency reserves. The first three countries are convinced that the German federal government shares their view and that the restoration of German solvability includes an adequate solution for the German debt which takes Germany’s economic problems into account and makes sure that negotiations are fair to all participants.”

Germany’s prewar debt amounted to 22.6 bn marks including interest. Its postwar debt was estimated at 16.2 bn. In the agreement signed in London on 27 February 1953 these sums were reduced to 7.5 bn and 7 bn respectively. This amounts to a 62.6 % reduction.

Nadaljujte z branjem→

Jeffrey Sachs ima nekoliko drugačen pogled na to, ali QE lahko deluje v EU. Za razliko od znanih ekonomistov, ki dvomijo (Krugman, Stiglitz, Wren-Lewis, etc.), Sachs pravi, da ima QE pozitiven vpliv prek zvišanja cen na kapitalskem trgu, znižanja vrednosti valute in znižanja obrestnih mer, kar naj bi spodbudilo naložbe podjetij. Po njegovem problem ni bilo nizko agregatno povpraševanje, ki bi odvračalo naložbe, pač pa pomanjkanje jasnosti glede makroekonomske politike. Zdaj, ko se je ECB odločila ubrati smer, naj bi sledil tudi podjetniški sektor z večjimi naložbami.

Droben problem, ki ga Sachs zanemarja, je različna struktura zadolževanja podjetij med ZDA in V. Britanijo na eni strani ter EU in Japonsko na drugi strani. Medtem ko se v prvih dveh državah podjetja okrog polovično zadolžujejo na kapitalskem trgu (z izdajo obveznic), pa se v drugih dveh podjetja okrog 80-odstotono zadolžujejo pri bankah. To pomeni, da QE v evro območju in Japonski (odkupovanje pretežno državnih obveznic) nima tako neposrednega vpliva na znižanje stroškov zadolževanja podjetij, pač pa so ta še vedno odvisna pretežno od bank (in torej od kvalitete svojih lastnih bilanc). Ključno za uspešnost QE v evro območju bo torej, kako uspešno bodo banke povečano likvidnost prenesle naprej na podjetja in gospodinjstva.

Čas bo seveda pokazal, katera izmed razlag je bila bolj pravilna. Nadaljujte z branjem→

Pred dvema letoma in pol je predsedniku ECB Mariu Draghiju zadostovalo uporabiti tri besede, »whatever it takes«, ki niso bile zapisane v uradnem govoru, da je pomiril špekulativne napade finančnih trgov na ranljive evrske države v likvidnostnih težavah. Takrat je zmagal brez enega samega izstreljenega naboja (evra).

Za boj z deflacijo bo potrebno veliko več. Glede na izkušnje drugih držav, predvsem ZDA in V. Britanije, je morebitno uspešnost novega kroga nestandardne monetarne politike kvantitativnega sproščanja (QE), in sicer prehod od odkupovanja komercialnih na državne obveznice, treba presojati iz vidika izpolnjevanja treh ključnih pogojev. Prvič, je ECB z objavljenimi ukrepi uspelo presenetiti trge? Drugič, je ECB na bojišče proti deflaciji dala dovolj velike količine municije? In tretjič, so Draghijeve izjave poslale trgom kredibilni signal, da evrsko območje kot celota z novimi ukrepi misli resnično iti do zmage proti deflaciji ne glede na potrebna sredstva? Nadaljujte z branjem→

Odličen komentar Simona Wrena-Lewisa, ki argumentira dvoje. Prvič, zakaj bi bil helikopterski denar veliko boljša rešitev od standardne QE politike, vendar še vedno slabši od povsem običajne fiskalne politike. In drugič, da je institucionalna ločitev med denarno in fiskalno politiko (z neodvisnostjo centralne banke), ki je bila dobra rešitev za situacijo (pre)visoke inflacije, po letu 2010 glavni problem, ki onemogoča normalno delovanje fiskalne politike in hitrejše okrevanje. Kriva je za škandalozno paralizo v evro območju.

Zato si je treba izmišljevati “nestandardne ukrepe” monetarne politike kot je QE, čeprav so boljše rešitve na dlani. Nadaljujte z branjem→

“Ending the Experiment”, World Economic Forum, Davos, January 22, 2015

Za vsemi političnimi ukrepi in javnimi akcijami je običajno skrita agenda nekih interesov ali ideologije. Tudi pri naši akcijah nasprotnikov in podpornikov privatizacije. To ni prepovedano, le zavedati se je tega treba.

Prejšnji teden je Jeffrey Sachs pisal o interesih, ki so v ozadju nasprotovanja spremembam na področju poskusa zajezitve klimatskih sprememb in ki so lansirali celo zgodbo o “veliki klimatski prevari” kot o seriji prevar znanstvenikov. Jasno, v ozadju je interes “karbonske industrije” (nafte, premogovniki), ki imajo tisoče milijard razlogov, da najdejo “znanstvene argumente” proti omejevanju izpustov ali davkom na “karbon”. Zanimivo pa je, da jim pri tem (nekritično) pomagajo libertarci, ki se borijo proti državi kot vrhuncu zla.
Nadaljujte z branjem→

Vir: WSJ

Aleš Praprotnik

Nedavno je ameriški Senatni komite za proračun dobil novega člana. Ta je postal progresivni senator Bernie Sanders (Vermont), ki je znan zagovornik povečanja trošenja za socialne programe in zmanjšanja porabe za vojsko. Je prav tako proti zmanjševanju pokojnin in proti deregulaciji Wall Streeta. Prizadeval si bo za proračun, ki odseva potrebe delovnega srednjega razreda in ne privilegiranega 1%. Nadaljujte z branjem→

Bill Emmott predstavlja zelo smiseln novi “Marshallov plan”, kot bi ga Merklova morala pripraviti za Evropo. EU bo ostala skupaj samo, če bo rasla. Rasla pa bo samo, če bomo prezadolženim državam odpisali del dolga in njim in sebi pomagali z veliko dozo investicij. Tudi Nemčiji so leta 1953 odpisali 50% njenih dolgov, jo oprostili plačila vojne škode ter ji dali veliko kapitalsko injekcijo.

Evropa zdaj potrebuje takšen “Merklov plan” s tremi komponentami: (1) prestrukturiranje in delni odpis dolga perifernih držav, (2) skupen program investicij na evropski ravni (infrastruktura, energetika), (3) program nadaljnje liberalizacije notranjega trga, predvsem na področju storitev.

O konturah tega predloga bi se dalo še debatirati, toda v osnovi gre v pravo smer. Tudi sklep je pravi: če ne bomo poskusili, nam prihodnji Evropejci ne bodo nikoli oprostili. Nadaljujte z branjem→