Črt Kostevc
Gospodarske napovedi so pogosto grobo napačne, zavajajo vlade, podjetja in celo posameznike v napačne ukrepe ter v dobrem ali slabem pomagajo ustvarjati gospodarsko klimo. Praviloma ne predvidijo nenadnih sprememb na trgu in ne morejo v celoti zajeti vpliva politike. Nedavna kriza je tako razgalila omejitve srednje- in dolgoročne makroekonomske prognostike. Ne le glede trenutka izbruha, temveč tudi njenega trajanja in globine so bile napovedi popolnoma zgrešene. Kjer javnost pričakuje eksaktnost astronomije, jim ekonomska stroka lahko ponudi le astrologijo. *
Ekonomija pač ni fizika. Kjer ima fizika predvidljive trajektorije, interakcije in agregacije vse od subatomske ravni, ima ekonomija tržne agente, politike, špekulante, sindikate, tajkune in podobno. Ti se ne obnašajo vedno racionalno, v svojem obnašanju ne sledijo stabilnim vzorcem in nimajo predvidljive interakcije z drugimi tržnimi akterji. Pri napovedih gospodarskih gibanj je namreč cilj ustvariti sliko bodočega obsega gospodarstva, torej aktivnosti vseh ekonomskih agentov v državi. Še več, upoštevati je treba tudi predvideno dinamiko svetovnih blagovnih in kapitalskih trgov. Pri tem ti isti akterji sami ne morejo napovedati lastne aktivnosti v zelo bližnji prihodnosti, kaj šele na daljši rok. Vsemu napredku navkljub, ki ga omogočajo nova modelska orodja, strojna oprema in predvsem izkušnje s prognozami, so gospodarske napovedi zgolj glorificirano ugibanje okoli srednjeročnega trenda. Zakaj torej sploh upoštevati napovedi iz ekonomske kristalne krogle? Ker drugega nimamo. In ker obstaja razmeroma širok konsenz upoštevanja in še pomembneje uporabe tovrstnih napovedi, kar jim daje določeno validacijo.
Statistični vudu, s pomočjo katerega dobimo napovedi gospodarskih gibanj, pa ni sam sebi namen. Napovedi Urada za makroekonomske analize in razvoj (Umar), hišne analitske službe vlade, namreč neposredno vplivajo na oblikovanje proračuna oziroma potrebe po rebalansih. Na podlagi napovedi gospodarskih gibanj se vlada odloča najmanj o spremembi davčne politike in politike plač v javnem sektorju. Napoved pa oblikuje tudi predvideno dinamiko odplačila javnega dolga in investicijsko politiko države.
Ni torej vseeno, ali so napovedi preveč optimistične ali pretirano konservativne. Ključno je seveda, da je napoved neodvisna od želja dnevne politike in da ni konsistentno pristranska v določeno smer. S pretiranim optimizmom bi namreč lahko ponujala podporo za fiskalno ekspanzijo, ki bi se pozneje izkazala za nevzdržno ob premajhnih proračunskih prilivih. Po drugi strani tudi konsistentno pesimistične napovedi niso optimalne, saj bi vlada lahko po nepotrebnem omejevala svojo potrošnjo v pričakovanju slabšega gospodarskega izida.
Pri nedavnih napovedih gospodarske rasti Umar ni imel pretirane sreče. Volatilnost razmer na mednarodnih trgih in v slovenskem političnem prostoru je odsevala v pogostih in znatnih spremembah letnih napovedi. Ne nazadnje pa je »zelo dinamično gospodarsko okolje« botrovalo tudi odstopanjem med dejanskimi in napovedanimi vrednostmi gospodarske aktivnosti. Leta 2013 je tako Umar v svoji jesenski napovedi, ki izhaja septembra, predvideval 2,4-odstotno kontrakcijo gospodarstva za 2013. Ko se je prah polegel, se je izkazalo, da se je slovensko gospodarstvo v letu 2013 skrčilo zgolj za odstotek. Vladni analitiki so torej povsem zgrešili razvoj dogodkov v zadnjih treh mesecih predpreteklega leta. Še bolj dramatična je bila njihova konservativnost pri takratni napovedi za leto 2014. Čeprav pri tem še zdaleč niso bili edini, so napovedovali nadaljevanje upadanja BDP za 0,8 odstotka. Da so bili še razmeroma optimistični, kažeta napovedi IMF in EBRD, ki sta napovedovali, da bo slovensko gospodarstvo letos realno izgubilo dobra dva odstotka.
Četudi je »lokalni« Umar bistveno bolje predvidel razvoj slovenskega gospodarstva od analitskih oddelkov mednarodnih organizacij, je bil pri napovedih milo rečeno nenatančen. Od dejanske gospodarske rasti v 2014, ki naj bi znašala okrog 2,5 odstotka, je lanska Umarjeva napoved odstopala za več kot tri odstotne točke oziroma za milijardo evrov! V zadnjih petih letih je jesenska napoved gospodarske rasti za tekoče leto odstopala za 0,8 odstotne točke od dejanske rasti, napoved za prihodnje leto pa se je od dejanske rasti razlikovala za nepolni dve odstotni točki (za okrog 700 milijonov evrov). Upoštevaje povprečno napako zadnjih let bo rast prihodnje leto nekje med 0,2 in 3,8 odstotka, saj je Umar septembra predvidel 2 odstotka višji BDP konec leta 2015. Kako naj vlada zastavi resno ekonomsko politiko, če se med obema ekstremoma prihodki proračuna razlikujejo za četrt milijarde evrov?
Naravoslovci na tej točki verjetno zmajujete z glavo ali pa pa se držite za trebuh, ker vam smejalni krč ne popušča. Vaše napovedi so vendarle praviloma znatno boljše. Vsaj na tako kratke roke. A na tem mestu je neuspeh »brezupne« znanosti treba kvalificirati. Ljubitelji fizike si dimenzije problema lahko predstavljate kot z lastno glavo misleča nebesna telesa, ki samo včasih sledijo fizikalnim zakonom. So sicer močno odvisna od aktivnosti bližnjih in celo zelo oddaljenih teles, pri tem pa so odlogi, amplitude in celo smer njihovih odzivov težko predvidljivi. Na njihovo »aktivnost« pa med drugim vplivajo njihovo psihično stanje, percepcija okolja in pričakovanja o prihodnosti. Tudi vam bi astrologija pomagala bolj od astronomije.
______
* Izvorno objavljeno v Dnevniku
DAMIJAN blog 
Glede razlike z naravoslovnimi znanostmi, predvsem s fiziko, je potrebno poudariti, da se agregat v družbi ne obnaša kot sestavni deli slednjega. Obstajajo torej določene značilnosti družbenih struktur, ki jih je nemogoče pojasniti z opazovanjem posameznika – tudi če bi bili akterji racionalni, oziroma tudi če se posamezniki vedejo ”as-if” racionalno (kot je to trdil Friedman), to še ne pomeni, da bi lahko z natančnostjo napovedovali makroekonomske pojave. Pa še malo Galbraithove pikrosti: ”The only function of economic forecasting is to make astrology look respectable.”
Tej Gonza
Všeč mi jeVšeč mi je
Sicer zanimiv komentar, vendar sem ga sam dojel bolj kot opravičevanje stroke, kako in zakaj običajno čisto podbaci. Seveda na koncu komentator, jasno, ekonomist :-), ni mogel brez poizkusa opravičevanja za gromozanske napake in pokroviteljske razlage naravoslovcem kaj in kako naj si predstavljajo, da bodo enako pogrešili. :-)))
Smisel ni v poskusu poneumljanja ostalih ali vpletanja (ne)sreče, smisel napovedi je, da čim bolj točno zadeneš prihodnost. Pa smo zopet pri verjetnosti.
Pa še o življenjskih izkušnjah z raznimi makroekonomskimi uradi.
Kar nekaj let (več kot 10 let, konec 90. let prejšnjega tisočletja in prva leta tega tisočletja) sem se ob napovedovanju poslovnih dogodkov makrookolja v SLO (bogami, pa i šire) srečeval z UMARjevimi napovedmi, pa bilteni BS in popravki iz zakladnice (krog okoli Ande Mavec) ter tudi napovedmi kar nekaj UMARju podobnih institucij v tujini. In kaj sem dobil? Več ali manj zeloooooo ponesrečene napovedi, daleč od realnosti. Kot da ti ljudje ne živijo realnega življenja in vse izvajajo le na podlagi brezosebnih številk. Tudi v naravoslovju (v inženirstvu pa še sploh) je pomembno pravilno definirati problem in vzeti pravilne podatke. In še najpomembnejše, niso le enačbe in modeli, uporabiti je treba tudi izkušnje in vse to dati v pametno interakcijo. Sicer imaš “garbage in-garbage out”
Pa takrat šokov tipa kriza 2007 sploh ni bilo. Še največji šok je bil 9-11. In še ta daleč od nas.
Najbolj so mi v spominu ostale napovedi gibanja tečaja SIT/EUR v nekaj zadnjih letih pred našim vstopom v EU, kjer pa se je na podlagi političnih dogovorov, delovanja BS in javno dostopnih informacij dalo zelo natančno napovedati gibanje tečaja. Za koliko so tu “falili” stručkoti že pri zelo kratkoročnih napovedih (pol do enega leta)! In na podlagi takšnih neumnosti, ki so bile vhodni podatki pri sestavi proračuna, kaj drugega kot neumnost, ki jo moraš popravljati že po nekaj mesecih, niti ne moreš pričakovati.
Običajno sem nato po dnevu študiranja trendov, političnega stanja ipd. ter uporabi nekaj svojih ad-hoc enostavnih analitičnih orodjih (Excel), pa obilo zdrave pameti in nekaj izkušenj, napovedal stvari, ki so bile svetlobna leta boljše od vseh napovedi strokovnjakov in učenjakov blizu vlade in Kardeljeve.
In kar je najvažnejše, bile so mnogo bolj uporabne za podjetja v katerih sem delal in za stranke s katerimi sem posloval. Za naročnike. Kot so vladne in provladne institucije naročniki UMARjevih umotvorov.
In za konec.
Bom izpostavil še eno (pomembno?!) razliko med naravoslovci in družboslovci, ki se v javnosti premalokrat pojavi. Razlika obstaja že tudi na zelo osnovni ravni. V naravoslovne poklice, govora je seveda o nekdanjem diplomskem, magistrskem in doktorskem študiju, novih poimenovanj, ki jih je prinesla bolonjska reforma in razvrednotila pomen znanja (pač še en birokratski šus v prazno ali sprehod po premici nazaj v preteklost, danes ima že vsak “pikzimer” končano fakulteto), sploh še ne poznam, je vsaj v moji generaciji (nekaj let pred in po mojem letniku) odšlo več in bolje ocenjenih maturantov kot v ekonomijo (da o pravu in FDV sploh ne izgubljamo besed, v to dvoje je šel tako le krš od krša). To ne pomeni, da so vsi naravoslovci pametnejši, zagotovo pa pomeni, da je na področju naravoslovja zagotovo večje število bolj pametnih ljudi kot na družboslovnih področjih, vključno z ekonomijo.
Mogoče pa je tudi to razlog, saj je poznano, da naravoslovci bolje obvladajo matematiko. In da znajo svet boljše opazovati oz. da hodijo po svetu z odprtimi očmi.
Sam imam izkušnje iz obeh področij. Dodiplomsko naravoslovec, podiplomsko ekonomist. Razlika je več kot očitna. Tako v globini poznavanja matematičnih orodij, kot tudi v hitrosti dojemanja.
Oboje v prid naravoslovcem. Žal, ali na našo srečo. 🙂
Ima pa ekonomija (družboslovje) eno lastnost, ki v začetku vsem naravoslovcem dela težave. Nič ni eksaktno, o vsaki stvari se lahko debatira in lahko imamo različna mnenja – in vsa so kao pravilna. Le da ena bolj, druga pa manj. In lahko smo srečni, če smo sledilci tistega, katerega mnenja ali napovedi so bolj pravilne.
Zamislite si, da dajo UMARju izdelati projekt mostu ali vlakca smrti. Sam se po takšnem mostu ali vlakcu smrti zagotovo ne bi vozil. :)))
Pa brez zamere, nič osebnega.
Matjaž
Všeč mi jeVšeč mi je