Dramaturgom se lahko smeji. Že v tem mesecu se nam obetata dva dogodka, ki utegneta usodno odločati o prihodnosti evra. Najprej bo 22. januarja zasedanje sveta ECB, kjer naj bi se odločalo o uvedbi nestandardnih denarnih ukrepov, s katerimi bi ECB lahko spodbudila rast cen. Že tri dni kasneje, 25. januarja, pa bodo v Grčiji predčasne parlamentarne volitve, na katerih se glede na ankete obeta zmaga skrajno-levičarski stranki Syriza. Syriza napoveduje odpravo varčevalnih ukrepov, kar obeta spor z evropsko trojko glede izpolnjevanja pogojev in Grčijo potiska proti izhodu iz evrskega območja. Po mnenju mnogih bosta oba dogodka dala jasen signal glede tega, ali bo evro obstal ali morebiti propadel. Pa bosta res?

Tovrstne dramatike smo v zgodovini nastajanja evropske integracije navajeni. Dejansko je dramatika njena stalnica. Spomnite se samo, kako je francoski predsednik Charles de Gaulle dvakrat (1963, 1967) dal veto na vstop V. Britanije v tedanjo Evropsko gospodarsko skupnost, ali kakšne težave sta imeli Španija in Portugalska preden sta za vstop dobili zeleno luč. Spomnite se »črne srede«, septembra 1992, ko sta V. Britanija in Italija bili prisiljeni zapustiti Evropski mehanizem menjalnih tečajev (ERM), predhodnice sedanje Evropske monetarne unije (EMU). Spomnite se vseh teh nočnih sej v zadnjih dveh desetletjih, na katerih so po neskončno dolgih pat pozicijah evropski voditelji v zgodnjih jutranjih urah sprejemali ključne, vendar zelo kompromisne rešitve glede oblikovanja, delovanja in obstoja EMU. Ena izmed takšnih celonočnih sej je bila tudi decembra 2011, ko so voditelji sprejeli odločitev glede fiskalnega pakta. Tistega pakta, ki je z uzakonjeno politiko varčevanja pahnil v recesijo celotno evrsko območje. Velja se spomniti tudi nočne nedeljske seje v Bruslju marca 2013, ko so se voditelji držav evrske skupine odločali glede pogojev pomoči Cipru in ko so sprejeli zgodovinsko rešitev, da so pri reševanju bank prvič račun položili tudi depozitarjem bank. Ta isti »bail – in« pristop sta kasneje ECB in Evropska komisija uveljavili tudi pri postavljanju pogojev glede sanacije slovenskih bank.

Evropska integracija je živi organizem, ki se na poti k odraščanju kot vsak mladoletnik sooča z velikimi, velikokrat na prvi pogled nerešljivimi težavami. Toda na šestdeset let dolgi poti so evropski voditelji, čeprav mukoma, vedno nekako znali najti začasno rešitev, ki je integracijo obdržala pri življenju. Bodo tudi tokrat?

Poglejmo opcije. Od izida grških volitev je načeloma odvisno, ali se bo Grčija odpovedala izpolnjevanju pogojev glede varčevanja, ki ji ga je določila evropska trojka v zameno za finančno pomoč. Ta finančna pomoč je bila za Grke ubijalska iz vidika povečanja brezposelnosti, zmanjšanja BDP, povečanja davkov in zmanjšanja socialne države. Karkoli si mislimo o Grkih, toda vsaka nacija ima svoj prag bolečine, do katerega se je pripravljena žrtvovati. Sedanji prag bolečine je bil za Grke očitno presežen, saj se jim trenutno zdi cena izhoda iz evrskega območja, uvedba drahme in njena devalvacija ter posledično povečanje dolga, nominiranega v evrih, manjša od cene, ki jo plačujejo za sedanjo bedo. Zato se množično navdušujejo nad Syrizo, ki jim obljublja konec te »krivične more« iz Bruslja in Berlina.

Takoj, ko je postalo jasno, da v Grčiji sledijo predčasne volitve, na katerih se Syrizi obeta zmaga, je nemški finančni minister Wolfgang Schaueble izjavil, da mora Grčija v vsakem primeru še naprej slediti začrtani politiki varčevanja. Dan kasneje so iz nemških vladnih krogov pricurljali namigi, da morebitni grški izstop iz evro območja ne predstavlja (več) velikega problema za EU. Odgovoril je predstavnik Evropske komisije, češ da izstop iz evra sploh ni možen. No, včeraj je Bloomberg že navajal neimenovane vire iz nemške koalicije, ki so govorili o možnem popuščanju pritiska na Grčijo. In sicer o podaljševanju roka odplačila dolga in znižanju obrestne mere. O odpisu dolga še ni bilo govora, toda tudi to vprašanje bo kmalu odprto. Kajti dejstvo je, da Grčija sedanjega obsega dolga ne more povrniti niti v naslednjih 50 letih, zato bo potreben najmanj polovični odpis dolga. In ta možnost bo servirana na mizo tisti hip, ko bo bodoča grška vlada pod morebitnim vodstvom Syrize resno zagrozila z izstopom iz evrskega območja.

Izstop Grčije iz evra sam po sebi sicer ne pomeni kaj prida, toda pomemben je njegov simbolni pomen. Izstop Grčije odpira Pandorino skrinjico postopne dezintegracije EU. To bi utegnilo opogumiti tudi volilce v Franciji, Italiji in Španiji, da zahtevajo isto. Letos pa nam se obeta še britanski referendum o obstanku v EU. Vse to bi utegnilo proces evropske integracije obrniti v obratno smer. Tega pa si predvsem nemški voditelji ne bodo upali odpreti. Kajti z razpadom EU ne samo, da Nemčija izgubi prost dostop na velik evropski trg in sedanjo politično dominacijo, pač pa se ponovno vzpostavi nevarnost politične in destabilizacije Evrope. Situacija, ki smo je bili deležni pred natanko sto leti, preden je Gavrilo Princip sprožil tisti usodni strel v Sarajevu in zanetil prvo svetovno vojno.

No, tri dni pred tem pa bo nastopila ura resnice za Maria Draghija, predsednika ECB. Če bo kljub ostremu nemškemu nasprotovanju uspel uveljaviti politiko kvantitativnega sproščanja, pri čemer bi smela ECB odkupiti za do tisoč milijard evrov predvsem državnih obveznic, bo na evrskem območju zavladalo več optimizma. Zaradi večje likvidnosti, predvsem pa zaradi povečanega optimizma bi utegnilo priti do povečanja investicij in zasebnega trošenja ter posledične gospodarske rasti in ponovne rasti cen. Včerajšnja objava Eurostat, da je evrsko območje zašlo v deflacijo, utegne Draghiju pomagati pri dokončnem obračunu z nemškimi inflacijskimi jastrebi v ECB.

Če Draghiju ne uspe, bo morda vzel to kot svoj osebni poraz in odstopil z mesta predsednika ECB ter se potegoval raje za položaj pravkar izpraznjenega mesta italijanskega predsednika države. No, Draghijev odstop bi pomenil nekaj podobnega, kot kadar ladjo v težavah zapusti kapitan. To bi pomenilo vsesplošno paniko, povratek v recesijo in globoko deflacijo ter seveda pospešilo dezintegracijo v EU.

Bojim se, da evropski voditelji, kljub vsej notorični trdoglavosti in nespametnosti, tega vseeno niso pripravljeni tvegati. Tako kot niso pripravljeni tvegati plazu, ki bi ga sprožil grški izstop. Zato nekako verjamem, da se bo tudi ta januarska melodrama končala z medlim srečnim koncem oziroma z novo »etapno zmago« evropske integracije.

_______

* Izvorno objavljeno v Večeru