Ko mi je te dni prišla v roke Strategija razvoja prometa v Republiki Sloveniji, ki jo je resorno ministrstvo za infrastrukturo obljubljalo že 2 leti, sem se prav razveselil. Končno! Toda bolj kot sem bral strategijo, bolj kisel je postajal moj obraz. Vendar ne zato, ker se s čemerkoli v Strategiji ne bi strinjal, pač pa zato, ker v Strategiji ni nobene strategije.
Strategija je po definiciji dolgoročen akcijski načrt ukrepov in potrebnih virov za reševanje problemov pri doseganju določenega cilja. Je načrt ukrepov, kako doseči zastavljene cilje z omejenimi viri. Strategija po definiciji vključuje tri ključne komponente: diagnozo stanja, strateške politike in akcijski načrt. Strategija prometa pa vsebuje zgolj prvo komponento. Strategija, za katero je država plačala 413 tisoč evrov, prinaša zgolj pregled prometnih potreb Slovenije ob določenih predpostavkah razvoja gospodarstva in demografije. Je skupek ciljev, ki jih že poznamo. Ničesar pa nam ne pove, kako priti do teh ciljev, koliko sredstev bo za to potrebnih in kakšna bo finančna konstrukcija.
Strategija nam ne pove ničesar, kar že ne bi vedeli in kar ne bi bilo že nekajkrat simulirano tako s strani domačih kot evropskih inštitucij. Strategija se konča tam, kjer bi se pravzaprav morala začeti. Konča se pri izhodiščih za pravo prometno strategijo. Je popolnoma neoperativen dokument.
Tisti, ki so pripravljali strategijo, zelo očitno niso videli še nobenega strateškega razvojnega načrta kakšnega podjetja. Če bi, bi vedeli, da bi na podlagi izhodišč, s katerimi končajo na strani 240, morali nadaljevati z naslednjimi ključnimi elementi prave prometne strategije:
- prioritetna lista prometnih projektov izgradnje oziroma modernizacije,
- natančen načrt ukrepov in časovnica za njihovo izvedbo,
- tehnična specifikacija prioritetnih prometnih odsekov po različnih vrstah transporta,
- specifikacija potrebnih logističnih objektov na prometnicah (multimodalna vozlišča, manipulativni in logistični centri),
- finančno ovrednotenje projektov,
- finančna konstrukcija projektov z viri financiranja, ter
- predlagana institucionalna oblika financiranja na strani Republike Slovenije.
Iz operativnega vidika je Strategija razvoja prometa (oktober 2014) velik korak nazaj denimo glede na Nacionalni program razvoja Slovenske železniške infrastrukture iz leta 1996 (Uradni list RS, št. 13/1996 z dne 1. 3. 1996). Slednji jasno opredeljuje cilje, prioritetne projekte, dinamiko razvoja in potrebna finančna sredstva. Strategija razvoja prometa iz leta 2014 je tudi velik korak nazaj glede na Program posodobitve in izgradnje javne železniške infrastrukture na slovenskem železniškem križu iz leta 2007, ki vsebuje konceptualne zasnove tras, ocene vrednosti in predviden čas izvedbe projektov.
Strategija razvoja prometa iz leta 2014 pa se dela, kot da je svet ponovno nastal včeraj. Kot da znotraj istega ministrstva (za promet) ne bi imeli vseh teh stvari že nekajkrat pripravljenih in ovrednotenih. Nova prometna strategija še enkrat (za 413 tisoč evrov in dve leti dela) odkriva toplo vodo. Naj spomnim, da smo lani (zaradi neaktivnosti vlade) s kolegi (povsem zastonj in kot javno dobro!) pripravili Resolucijo o razvoju slovenske logistike in transportni infrastrukturi, kjer smo predstavili tako pregled stanja (izhodišča), podali prioritetno listo prometnih projektov izgradnje oziroma modernizacije kot tudi finančno ovrednotili projekte.
Kaj nam pove ta najnovejša vladna “Strategija brez strategije”? Pove nam, da na pristojnem ministrstvu za infrastrukturo nimajo nobenih prometnih prioritet, da ne vedo, kaj bi in da v njihovih glavah vlada velika zmeda. V času, ko bi morali imeti pripravljen operativni načrt financiranja vlaganj v prometno infrastrukturo do leta 2030, v času, ko bi morali prioritetne projekte že dobro leto imeti uvrščene v Operativni program za črpanje evropskih sredstev in v času, ko bi morala že najmanj dve leti operativno delovati državna Družba za železniško infrastrukturo (neke vrste Dars za železniško infrastrukturo), se na ministrstvu za infrastrukturo še vedno igrajo z dragimi prometnimi modelčki in sanjarijo.
Vsa ta zmeda v glavah se seveda izraža v tem, da minister Gašperšič (kot “strokovnjak, ki prihaja iz ministrstva”) v vsakokratnem nastopu zagovarja drugačno stališče glede prometnih prioritet. Izraža se v tem, da direktor državne DRI Jurij Kač trosi neumnosti o prioriteti 6-pasovnice okrog Ljubljane. Izraža se v tem, da ministrstvo za infrastrukturo zahteva, da v železniško infrastrukturo vlagajo Slovenske železnice in Luka Koper namesto države. In pri tem pozablja na temeljno funkcionalno ločitev, kot velja v vseh razvitih evropskih državah: v železniško infrastrukturo vedno vlaga država, logisti pa vlagajo v svoje prevozne oziroma pretovorne kapacitete. Država postavi tirnice (in zanje zaračunava uporabnino), Slovenske železnice (in tuji prevozniki) investirajo v lokomotive in vagone, Luka Koper pa v pomole, žerjave in manipulativne centre (ter plačuje koncesnino državi). Takšna je normalna “delitev dela” v vseh normalnih evropskih državah.
Ob vsej tej zmedi v glavah pristojnih seveda ni čudno, da smo dobili natančno takšno “strategijo brez strategije”.
Si predstavljate, da bi neko podjetje v krovnem strateškem dolgoročnem razvojnem dokumentu obstalo samo pri diagnozi stanja, pozabilo pa na prioritetno listo ključnih razvojnih projektov, na akcijski načrt ukrepov, na časovnico in finančno konstrukcijo izvedbe teh projektov? Si predstavljate, da bi podjetje v krovnem strateškem načrtu pozabilo navesti, kam bo investiralo v naslednjih letih, po kateri dinamiki, koliko bo to stalo in kakšna bo finančna konstrukcija teh investicij? Kaj bi si mislili o vodstvu podjetja, ki ne ve, kaj točno želi ter s čim in kako priti do zastavljenih ciljev?
DAMIJAN blog 
Točno tako! Problem te države, kar lahko povem iz svoje izkušnje, je da nima pojma kaj hoče. Problem se začne pri Drnovšku (“vizij ne potrebujemo”), nadaljuje z vsemi LDS-ovimi vladami, da bi prišli do Janše, ki pa gre pogumno in odločno v napačno smer. Dokler smo imeli po osamosvojitvi še star “socialističen” kader, ki mu ni bilo vseeno ne za podjetja ne za razvoj podjetij, je še šlo. Ko je prišla na oblast mlada garda brez nekih v praksi pridobljenih podjetniških in industrijskih znanj in še manj širšega obzorja (edino kar so res obvladali je spletkarjenje in kraja), pa je prišlo do katastrofe.
V resnici Slovenija že dolgo ni bila tako ogrožena kot je zadnje destletje, ko imamo svojo državo. Država je vodena s povsem podstandardno elito, ki nima pojma ne kaj bi rada in še manj (če bi to že vedela) kako to doseči. Najhuje je to, da se je za sprva blestečo zunanjo podobo nekoč najbolj uspešne postsocialistične države, pokazala prava slika. In da so tujci, najprej Hrvati, ki so najbližje, to že ugotovili in so se z vso silo spravili na povsem nemočno žrtev , da jo brez usmiljenja oplenijo.
In to gre od Mercatorja do Sava RE, do poskusov prodaje bank (NLB in NKBM), Telekoma …. in nespodobnih pritiskov na slovensko vlado in ministre s strani tujih akterjev. Zakaj? Ker lahko. Presenetljivo lahko.
Všeč mi jeVšeč mi je