Tudi zadnji podatek statističnega urada o rasti BDP nas ni razočaral. Gospodarska rast se še kar nadaljuje in celo pospešuje. V tretjem četrtletju je BDP zrasel za 3,1 odstotka, kar je hitreje kot v prejšnjem četrtletju (2,8 odstotka). Pa že prejšnji je bil rekorden v zadnjih šestih letih. Danes tudi ni več nobenega presenečenja, da so k metamorfozi slovenskega gospodarstva iz crknjenega kljuseta v živahnega tigra največ pripomogle in da njegovo potenco pretežno spodbujajo lokalne infrastrukturne investicije, sofinancirane iz evropskih sredstev. Izvoz k rasti prispeva le še okrog dve petini. *

Pred časom sem pisal o tem, da se nam je ta hitra rast zgodila. Da je bila slučajna. Ker smo pač imeli to srečo, da so bile letos lokalne volitve in da so se župani nekako morali prikupiti svojim volilcem. In so pač na veliko gradili vodovode, pločnike, krožišča, kanalizacije in čistilne naprave. Vlada pa jim je omogočila, da so lahko v ta namen izkoristili sofinanciranje iz evropskih sredstev. Sicer bi ta evropska sredstva izgubili.

Nisem imel povsem prav. Dejstva sicer držijo, toda rast ni bila zgolj posledica enkratnega in srečnega spleta okoliščin. Vladna odločitev, da so ti lokalni infrastrukturni projekti upravičeni do sofinanciranja z evropskimi sredstvi, ni bila povsem slučajna. Res je, da se je prejšnja finančna perspektiva lani iztekala in da se je bilo treba hitro odločiti, katere projekte bomo zagnali do konca lanskega leta, da bodo še upravičeni do evropskega sofinanciranja. Toda šlo je tudi za zavestno odločitev prejšnje vlade, da namesto varčevanja, kar je počela Janševa vlada, poveča javne investicije. V letu 2013 jih je povečala za sto milijonov in v prvi polovici letošnjega leta še za 170 milijonov evrov glede na enako obdobje pred enim letom. Vladi Alenke Bratušek lahko ob sanaciji bank, pa čeprav nam gre težko z jezika, najbrž vseeno priznamo nekaj zaslug za spodbuditev slovenske rasti. Ni šlo za nevidno roko, pač pa za zavestno odločitev. Šlo je za miselni preskok v glavi od brezglavega varčevanja k spodbujanju rasti. In ta vladni miselni preobrat je, ob pomoči županskega sebičnega interesa, obrodil sadove oziroma zbudil tigra.

Mislim, da je bila to dobra šola za celo nacijo, predvsem pa za politične kaste, da so ugotovili dvoje. Prvič, da je v času krize mogoče zagnati rast BDP samo prek povečanega trošenja in nikakor ne z varčevanjem. To nam sicer pokaže že navadna aritmetika izračuna BDP, toda za nekatere politike je to prehuda matematika. In drugič, da mora v času hude krize, ko se gospodinjstva in podjetja prestrašijo ali nočejo oziroma ne morejo trošiti in investirati, vlada z zavestno odločitvijo za povečanje javnih investicij spodbuditi gospodarsko rast. Da je to nujno in da vedno deluje, kadar se trgi sesedejo in ne znajo najti poti k rešitvi, je sicer pred osemdesetimi leti odkril že John Maynard Keynes, toda za mnoge je to še danes ideološki tabu.

Danes je ključno vprašanje, kako tega zbujenega tigra nahraniti, da ne bo že jutri opešal. In tudi ta matematika je izjemno preprosta in jo najdete v vsakem učbeniku makroekonomije. Če vlada želi v obdobju štirih let dosegati triodstotno rast, mora vsako leto povečati javne investicije v višini enega odstotka BDP. Preostala dva odstotka pa ustvari zasebni sektor prek multiplikativnega učinka. Potrebno je definirati zgolj javne investicije (denimo v javno infrastrukturo, šole, bolnišnice ali energetsko obnovo zgradb) in nekaj let zapored zanje nameniti vsaj po odstotek javnega denarja, pa bo gospodarstvo raslo po triodstotni stopnji.

Nekateri bodo ob tem zavijali z očmi ali se glasno pridušali, da se država ne more še dodatno zadolževati za javne investicije, kajti tako bi se javni dolg še povečal. Vendar ti posamezniki zelo očitno niso nikoli pogledali v učbenik makroekonomije ali pa se delajo neumne. Vsak standarden učbenik vam bo namreč v tej zvezi povedal dvoje. Prvič, da če se država zadolži v višini enega odstotek BDP, da bi povečala investicije, se bo zaradi multiplikatorskega učinka (v višini 3) BDP povečal za trojni znesek tega dolga in tako zmanjšal relativni dolg glede na BDP. In drugič, da tudi brez multiplikatorskega učinka (če je ta enak 1) javni dolg glede na BDP upada, če se zadolžujemo po obrestni meri, ki je nižja od rasti BDP. Po domače rečeno, če se danes zadolžimo po dve in pol odstotni obrestni meri za denimo izgradnjo drugega tira ali modernizacijo železnic, bo naš javni dolg ob tri odstotni rasti BDP upadal.

Ne verjamete? Poglejte v učbenik ali pa vzemite v roke svinčnik in papir in izračunajte. Kaj še torej čakamo z začetkom zagona velikih infrastrukturnih in energetskih projektov?

______

* Izvorno objavljeno v Primorskih novicah