Ta slika spodaj pove vse glede tega, kako se je Nemčija v preteklosti držala dogovorjenih pravil. V letih 2001-2005, ko je bila Nemčija v recesiji, je 5 let zapored kršila pravila pakta o stabilnosti in rasti (SGP) glede prevelikega proračunskega primanjkljaja (več kot -3% BDP). Za primerjavo sem v sliko vključil tudi Španijo, ki je imela takrat vzorno proračunsko politiko. Takrat je Nemčija (skupaj s Francijo) dosegla, da je Ecofin (svet finančnih ministrov EU) suspendiral določila SGP za obe državi. Kasneje je Evropsko sodišče v Strassbourgu ta suspenz razveljavilo, vendar pa Nemčija (in Francija) nikoli ni dobila predpisane kazni za ta prekršek.

Nadaljujte z branjem→

Follow up na prejšnji post o nemški injekciji strupa. Kot piše Bloomberg, Nemčija kljub znižanim napovedim gospodarske rasti in kljub večinskemu prepričevanju s praktično vseh strani neomajno vztraja pri začrtanem cilju – pri uravnoteženju proračuna, namesto v dodatnih investicijah v infrastrukturo. S slednjim bi pomagala sebi in drugim, da spodbudijo rast. Retorika je fenomenalna in strogo legalistična: Nemčija mora vztrajati pri spoštovanju sprejetih pravil. Če bi Nemčija odstopila od njih, bi tudi ostalim dala razlog, da naredijo isto.

Če izvzamemo akte etničnega čiščenja, mislim, da v novejši zgodovini svet še ni videl tolikšnega egotripa in Wahnsinna na enem kupu: tudi če vsi crknete, tudi če mi propademo, od začrtanih pravil ne bomo odstopili. To resnično meji na akt globalnega gospodarskega terorizma, če si smem sposoditi to frazo. Nadaljujte z branjem→

Harold James o novi filozofiji na ECB ter o tem, kako to ne bo nujno dovolj za njeno uspešnost:

At the recent meeting of G-20 finance ministers in Australia, US Treasury Secretary Jack Lew noted “philosophical differences with some of our friends in Europe,” before urging Europeans to do more to boost their anemic growth rate. The terminology is striking, and underscores the difficulty of Europe’s search for a way out of its current malaise.

Canada’s finance minister, Joe Oliver, joined the call for fiscal expansion in Europe – a position for which there seems to be some support within the European Central Bank. Indeed, ECB President Mario Draghi has advocated higher spending by more fiscally strong countries like Germany. And ECB Executive Board member Benoit Coeure, together with his former colleague Jörg Asmussen, currently Germany’s deputy labor minister, recently suggested that Germany should “use its available room for maneuver to promote investments and reduce the tax burden of workers.” Nadaljujte z branjem→

Heh, tale je dobra. Wolfgang Münchau, urednik in kolumnist Financial Timesa, v svoji redni kolumni v Der Spieglu piše o tem, kako osamljeni in izolirani postajajo nemški politiki s svojimi nerazumno trdimi stališči praktično povsod. Američani nemška uradna stališča vse bolj enačijo z ortodoksnimi stališči ameriške Tea party, ki je oktroirala republikansko stranko. Prejšnji konec tedna na svetovnem finančnem vrhu v Washingtonu pa je eden izmed bankirjev nemški Nein predlogu IMF o dolžniško financiranem investicijskem programu kot globalno koordiniranem načinu za izhod iz krize označil kot akt globalnega gospodarskega terorizma. Nadaljujte z branjem→

Za Jeana Tirola se je pričakovalo, da bo nekoč dobil Nobelovo nagrado. Njegov prispevek k industrijski organizaciji – IO (veji mikroekonomije, ki analizira strukturo in organizacijo trgov oziroma panožno konkurenco) je bil enormen. Njegov učbenik IO se splošno uporablja širom sveta. Ne ukvarjam se s tem področjem, zato spodaj zapis Tylerja Cowena:

Nadaljujte z branjem→

Uradna paradigma glede ukrepov za izhod iz krize se je (končno) spremenila, zdaj tako OECD kot IMF pa tudi ECB na veliko propagirajo naložbe v infrastrukturo kot ključni protikrizni ukrep (kar so ZDA naredile že leta 2009). Vsi so namreč prišli do spoznanja, da se nam danes dogaja podobna zadeva kot v 1930. letih in da se razvite države brez povečanega javnega trošenja ne morejo več izogniti deflacijski depresiji oziroma sekularni stagnaciji.

IMF je konec septembra izdal študijo o makroekonomskih učinkih vlaganj v infrastrukturo in jo ta konec tedna na finančnem vrhu v Washingtonu tudi uradno predstavil. Spodnja slika kaže učinke na rast za OECD države:

Vir: IMF, 2014 Nadaljujte z branjem→

Globalni finančni vrh ta konec tedna v Washingtonu je nazorno demonstriral, v kako zelo velikih težavah je svetovno gospodarstvo. Pri tem pa ne gre za to, da je gostitelj IMF že tretjič letos zmanjšal napovedi glede rasti svetovnega BDP, pač pa za neizmerno neenotnost evropskih držav glede diagnoze mizerne rasti v Evropi in posledično glede prave politike za izhod iz že šest let trajajoče depresije. Pri tem je naravnost osupljivo oziroma šokirajoče dejstvo, da peščica voditeljev ni pripravljena na niti toliko osnov makroekonomije in zgodovinskega spomina, da bi med seboj povezala dve dejstvi glede sedanje situacije: 6 let trajajoča depresija + ničelne obrestne mere = deflacijska depresija z likvidnostno pastjo. Situacija, ki jo ekonomisti dobro poznamo iz Velike depresije v 1930-ih ter iz že dve-desetletji-in-pol trajajoče japonske depresije. Nadaljujte z branjem→

Se še spomnite Francisa Fukuyame? Svetovno slavo si je leta 1992 pridobil z razglasitvijo konca zgodovine v knjigi “The End of History and the Last Man“: po padcu železne zavese naj bi sprega liberalne demokracije in tržnega gospodarstva pomenila nekakšno končno točko v sociokulturni evoluciji človeštva in končno obliko vladavine. No, že nekaj let kasneje se je korigiral in se tudi nekoliko distanciral od neokonzervativnega gibanja, katerega del je bil. Njegova nova knjiga “Political Order and Political Decay“, pa – kot pove že naslov – prinaša manj optimistične vizije. Zgodovine še zdaleč ni konec, pač pa se je v vmesnem času ameriški vzor liberalnega gospodarstva spridil v koruptivno in manipulativno vladavino kapitalskih interesnih skupin na škodo večine, medtem ko na drugi strani vzpon avtokratskih vladavin in ponekod skrajno nazadnjaških in nasilnih masovnih gibanj od Rusije, Kitajske do arabskega sveta nakazuje, da dobre (oziroma boljše) alternative tudi ni na vidiku.

Francis Fukuyama nam dvajset let kasneje riše bistveno manj optimističen svet. Dejansko ne ponuja odgovora, le zaskrbljenost nad tem, da ne vemo niti tega, ali se bo institucionalni sistem evropskih držav spridil v enaki meri kot ameriški, kaj šele tega, v katero smer bodo “alternativne” oblike vladavin popeljale preostale dele sveta.

Nadaljujte z branjem→

Eden izmed mitov, ki jih je sedanja gospodarska depresija nemilosrdno razgalila, je mit o tem, da je neregulirano tržno gospodarstvo najbolj in pravzaprav edini učinkovit mehanizem gospodarjenja. To, da smo pustili gospodarstvu proste roke, je privedlo do krize. Glede tega ni treba pogledovati samo proti finančnemu sektorju, ki se je zaradi odsotnosti regulacije tako zaplezal, da ga je povsod v razvitih državah morala (na stroške davkoplačevalcev) reševati država. Težave finančnega in bančnega sektorja imajo seveda na drugi strani bilance svoje korenine v ekscesnih investicijah zasebnega gospodarstva. Kamorkoli v evropskih državah (z delno izjemo Grčije) boste pogledali, boste videli, da so bile fiskalne politike in javni dolgovi pred krizo vzorni. Proračunski saldi so bili večinoma pozitivni ali vsaj izravnani, javni dolgovi pa na rekordno nizkih ravneh. Krizo je povzročil eksces v zasebnem gospodarstvu, ne pri državi. Tudi pri nas. *
Nadaljujte z branjem→

Zelo razumna introspekcija Simona Wrena-Lewisa, ki sicer uporablja DSGE modele, o tem, kaj je v teh modelih koristnega, kaj je podcenjenega in zakaj so “ad hoc” ali hibridni modeli velikokrat boljši. Ključen problem je po njegovem v podcenjevanju brezposelnosti na račun inflacije (kar izhaja iz monetarističnega pristopa, ki ga v osnovi zanima inflacija, medtem ko na nezaposlenost glede kot na prostovoljno odločitev, kjer posameznik tehta med prostim časom in delom). Zato namesto običajno ideološkega (samo DSGE modeli so dobri) predlaga povsem pragmatičen pristop, torej da se DSGE ne uporabljajo za simuliranje ekonomskih politik, kadar in kjer so drugi (ad hoc, agregatni) modeli boljši.

Opozarjam pa, da spodnje branje ni nujno prijazno do neekonomistov.

Nadaljujte z branjem→