Globalni finančni vrh ta konec tedna v Washingtonu je nazorno demonstriral, v kako zelo velikih težavah je svetovno gospodarstvo. Pri tem pa ne gre za to, da je gostitelj IMF že tretjič letos zmanjšal napovedi glede rasti svetovnega BDP, pač pa za neizmerno neenotnost evropskih držav glede diagnoze mizerne rasti v Evropi in posledično glede prave politike za izhod iz že šest let trajajoče depresije. Pri tem je naravnost osupljivo oziroma šokirajoče dejstvo, da peščica voditeljev ni pripravljena na niti toliko osnov makroekonomije in zgodovinskega spomina, da bi med seboj povezala dve dejstvi glede sedanje situacije: 6 let trajajoča depresija + ničelne obrestne mere = deflacijska depresija z likvidnostno pastjo. Situacija, ki jo ekonomisti dobro poznamo iz Velike depresije v 1930-ih ter iz že dve-desetletji-in-pol trajajoče japonske depresije.

Neenotnost najbrž ne bi mogla biti večja. Na eni strani je IMF, predsednik ECB Mario Draghi in večina svetovnih voditeljev, tudi iz evropskih držav, na drugi strani pa nemški finančni minister Wolfgang Schaeuble in šef evroskupine Jeroen Dijsselbloem. IMF je na tem vrhu tudi uradno predlagal, kar je napovedal že pred tedni v World Economic Outlook, in sicer, da bi razvite države morale povečati vlaganja v infrastrukturo, kar naj bi tako kratkoročno spodbudilo gospodarsko rast kot povečalo potencial za dolgoročno rast. Na IMF so tudi pripravili izračune multiplikatorjev vlaganj v infrastrukturo in pokazali, da ima varčevanje takojšen negativen učinek na BDP, medtem ko vlaganja v infrastrukturo v času recesije povečujejo BDP. En evro vložen v infrastrukturo prinese v prvem letu povečanje BDP za 0.4 evra, v štirih letih pa za 1.5 evrov, pri tem pa ne povzroča povečanja dolga glede na BDP, ampak ga zmanjšuje.

Ta predlog IMF neposredno podpira zavzemanje Maria Draghija, ki je v skrbi, da plazeče se deflacije ECB ne bo mogla več zajeziti tudi s še tako neortodoksno in ekspanzivno monetarno politiko, predlagal, da morajo članice evro območja – ob strukturnih reformah – s prerazporeditvijo proračunskih sredstev in vseevropskimi sredstvi povečati infrastrukturna vlaganja. Toda tisti, ki dejansko vodijo evro območje, se s tem ne strinjajo. Problem naj ne bi bil v pomanjkanju agregatnega povpraševanja, pač pa v nizki konkurenčnosti držav. Nemški finančni minister Schaeuble je še enkrat ponovil, da Evropa potrebuje ekonomske reforme in ne “pisanje čekov”. Šef evroskupine Dijsselbloem pa je v podporo reformam ta finančni vrh izkoristil za promocijo novega “pakta o rasti”. Pakt naj bi reformnim državam omogočil cenejši dostop do EU sredstev in več prostora pri fiskalnem prilagajanju.

Toda ta pakt bo zahteval še mesece političnih pogajanj, medtem ko se evro območje pogreza v novo recesijo. Hkrati pa nobene strukturne reforme ne morejo pomagati, kadar ni dovolj povpraševanja. Evrske države med seboj opravijo več kot dve tretjini celotne zunanje trgovine in če vse zatiskajo pas, pač nobena ne more povečati trgovine. Na drugi strani pa ohlajanje kitajskega gospodarstva in rusko-ukrajinska kriza zmanjšujeta povpraševanje na tradicionalnih izvenevropskih trgih.

Po vrhu v Washingtonu torej ostaja jasno, da Nemčija svojega pritiska po še več varčevanja na članice evro območja ne misli sprostiti. To pa pomeni, da s tem posamezne članice sili v korake onstran veljavnih pravil ekonomske politike v okviru t.i. evropskega semestra. Sili jih, da neposredno kršijo zaveze do Evropske komisije glede znižanja proračunskih primanjkljajev. Če posamezne države ne želijo doma povzročiti še večje depresije, povečanja brezposelnosti in deflacije, so prisiljena v kršenje pravil oziroma “prestopništvo”. Francija in Italija sta že napovedali, da zaveze o znižanju proračunskega primanjkljaja do konca leta 2015 ne mislita izpolniti. V to ju tudi nihče ne more prisiliti. Spomnite se desetletja nazaj, ko sta Francija in Nemčija štiri leta kršila pravila Pakta o stabilnosti in rasti s prevelikim deficitom v proračunu, vendar nista bili deležni nobene kazni, pač pa so zanju pravila pakta začasno suspendirali.

Postavljanje pravil, ki jih ni mogoče spoštovati, ker že tretje leto uničujejo gospodarstvo in delovna mesta posameznih članic in celotno evrsko območje tiščijo v dolgo depresijo in deflacijo, je izraz popolne ignorance in arogance. Ta nerazumna politika pod nemškim diktatom razbija evropsko integracijo. Članice sili v kršenje pravil. In počasi bomo začeli simpatizirati s “prestopniki”. Če želimo ohraniti evropsko integracijo, je tokrat očitno treba kršiti nerazumna pravila.

Nikoli si nisem mislil, da bom kaj takega napisal v zvezi z EU. Toda to je bilo še v normalnih časih.