Zadnji teden sem se zabaval z nemškimi odzivi na spremembo kurza ekonomske politike, ki jo je napovedal Mario Draghi na konferenci v Jackson Hole. Draghi je zahteval, da fiskalna politika spremeni smer in pomaga monetarni ter strukturnim reformam. Dejansko je povedal le tisto, kar trdi večina vlad in mednarodnih inštitucij ter ekonomistov: da varčevanje za vsako ceno ubija gospodarsko rast in EU pelje v dolgo deflacijsko depresijo. Toda nemški politiki se ne dajo in še naprej trdijo, da “rast in fiskalna konsolidacija nista v nasprotju“. Mar res? Nadaljujte z branjem→

Der Spiegel poroča o tem, kako Nemčija ostaja vse bolj osamljena v taboru zagovornikov politike strogega varčevanja. V tabor zagovornikov bolj fleksibilnega tolmačenja Pakta o stabilnosti in rasti sta po Italiji in Franciji prestopila tudi Mario Draghi (Predsednik ECB) in Jean-Claude Juncker, novi predsednik Evropske komisije. V tem taboru pa so že dolgo mednarodne inštitucije, ZDA in večina ekonomistov. Toda kanclerka Angela Merkel in finančni minister Wolfgang Schäuble se ne data.

In essence, the dispute focuses on the question that has divided Europe since the beginning of the euro crisis. The Chancellery in Berlin has demanded that EU countries in crisis undertake far-reaching structural reforms coupled with biting austerity programs. Paris, meanwhile, has been the voice of those asking that the stability pact be made more flexible to make room for economic stimulus, with reforms coming later, if at all. Until recently, the two camps had been roughly equal in strength within the EU. But recently, Paris has unexpectedly won over new allies.

Nadaljujte z branjem→

Dejan Steinbuch je spet zadel žebljico na glavico rekoč, da je “bivša premierka nagrajena za svoj prispevek k stabilnosti mednarodnih finančnih korporacij.” Ne gre sicer samo za to, da je Alenka nagrajena za njeno kooperativnost pri omogočanju zaslužkov velikim finančnim korporacijam pri sanaciji slovenskega bančnega sistema in hkratnem zadolževanju, pač pa tudi za omogočanje zaslužkov pri bodoči privatizaciji, kjer so bila favorizirana nemška podjetja. To je pač name of the game v mednarodni areni in tukaj se ni ničemur za čuditi. Tudi ne pomagajo pretekle visoke zasluge v isti igri sedanjega “najbolj slavnega tviteraša iz Doba“. Pač ni imel sreče, ker je moral prej zapustiti mesto in pred zaključnim žvižgom prepustiti nekomu drugemu, da tujim korporacijam omogoči te zaslužke in se tako neprostovoljno odpovedati kasnejši nagradi. Alenka & Čufer sta zgolj vzorno po nemškem receptu izvedla to, kar sta nastavila Janša & Šušteršič.

Besni tviti z Doba nekdanjim “prijateljem in zaveznikom” v Berlinu in Bruslju ne bodo pomagali. Kvečjemu nasprotno. Tokrat bo zasluge in glavno nagrado pobrala Alenka, jutri pa najbrž Miro. Ali kdorkoli drug, ki bo podobno servilen. Nadaljujte z branjem→

Nobelovec Joseph Stiglitz je potegnil logičen sklep iz Pikettyjevih ugotovitev o ekstremno povečani neenakosti v zahodnih državah: glede na to, da politične garniture prek financiranja kampanj nastavlja ekonomska elita, to posledično pomeni vse manj demokracije. In obratno, boljša regulacija finančnega sektorja in obdavčitev premoženja na drugi strani pomeni večjo enakost možnosti za vse. Nadaljujte z branjem→

Saj poznate tisti vic o avdiciji na razpisu za službo tajnice? Prva kandidatka je imela deset let izkušenj kot poslovna sekretarka, odlično je obvladala delo z računalnikom in govorila tekoče angleško. Druga je imela fakultetno diplomo iz prava in je tekoče govorila 3 tuje jezike, tretja pa je imela končan magisterij iz ekonomije in je tekoče govorila 5 tujih jezikov. Katero kandidatko so izbrali? Hja, tisto, ki je imela, hm, …, največje oprsje.

Kakšno zvezo ima to z racionalno izbiro za mesto komisarja v Evropski komisiji? Tja, ob ponujeni izbiri iz Slovenije Junckerja najbrž ne bi smeli obsojati zaradi neracionalnosti…

Slovenija je v drugem četrtletju letos že tretje četrtletje zapored zabeležila hitro rast BDP. Rekordno rast v EU. V drugem četrtletju je rast znašala 2.8% (desezonirano) oziroma 2.9% (z upoštevanjem sezone) glede na enako četrtletje lani. Glede na prvo četrtletje letos pa se je BDP povečal za 1%. Zabeležena hitra rast slovenskega gospodarstva je vzbudila moje čudenje že pred pol leta v Misteriju nenadnega izbruha rasti. Tudi tokrat je zgodba podobna: misterij hitre rasti se skriva v hitri rasti bruto investicij. Toda ne veselite se prehitro, niti struktura novih investicij niti situacija v gospodarskem zaledju ne nakazujeta trajnejšega okrevanja.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Podatek o bruto družbenem produktu (BDP) vsekakor ne odraža vseh vidikov doseženega razvoja posamezne države ali blagostanja državljanov, kljub temu pa je daleč najbolj pogosto uporabljena ekonomska kategorija. Tako lahko informacija o enoodstotnem porastu ali upadu ustvarjene celotne dodane vrednosti neke družbe (kot tudi lahko opredelimo BDP) popolnoma spremeni pogled na uspešnost in razvojne perspektive te države. Za Slovenijo vemo, da je BDP vse do krize naraščal po povprečni stopnji okoli 4,5 % letno, danes pa je skoraj 10 % nižji kot je bil na vrhuncu leta 2008. To naj bi bil tudi glavni pokazatelj gospodarske (ne)uspešnosti naše države v zadnjih letih. Seveda pa lahko pa ta podatek pogledamo tudi s kakega drugega zornega kota, kar vodi do precej drugačnih zaključkov, o čemer več v nadaljevanju. Nadaljujte z branjem→