Nemški odgovor na »draghinomiko«, kombinacijo treh stebrov (strukturnih reform ter ekspanzivne monetarne in fiskalne politike) kot zdravila za izhod iz krize, je bil pričakovan. Nemški finančni minister Wolfgang Schäuble je najprej Draghijev predlog označil kot »narobe interpretiran«, ko ga je Draghi prejšnji četrtek še enkrat natančno razložil, pa je Schäuble ta torek njegov predlog eksplicitno zavrnil, rekoč, da povečani javni deficiti in poceni denar niso pravi recept. Iz paketa Draghijevih treh reformnih stebrov je potegnil samo strukturne reforme in jim ob bok postavil inovacije in vzdržne javne finance. Ta nemški odgovor, ki se na prvi pogled in v nekih drugih časih sicer sliši povsem razumno in všečno, pa je v kontekstu evropske denarne unije, ki se pogreza v deflacijsko depresijo, absolutno nerazumen in napačen recept.

Nemško trdo stališče pomeni, da nemška vlada ne razume makroekonomije, ali pa je namerno noče razumeti. Nemčija svoja stališča črpa iz napačne interpretacije dveh zgodovinskih epizod v svoji zgodovini ter iz namerno enostranskega razumevanja odgovornosti članic, ki tvorijo denarno unijo, za stabilnost te unije.

Prva epizoda – hiperinflacija

Ničkolikokrat so ekonomisti in svetovni mediji zelo nazorno pokazali, da nemški prastrah pred hiperinflacijo in vzpon nacizma pod Hitlerjem nista med seboj povezana pojava. Hiperinflacija je značilna za Nemčijo v letu 1923, ko je potrebe po odplačevanju vojnih reparacij financirala s tiskanjem denarja. Toda tedanja hiperinflacija ni naplavila Hitlerja, saj je njegova stranka takrat na volitvah dobila zanemarljiv odstotek glasov. Hitlerja je na oblast prinesla kriza po letu 1929 in napačen nemški odgovor nanjo z restriktivno monetarno politiko in vztrajanje pri zlati valuti. To je povzročilo globoko gospodarsko depresijo in deflacijo ter eksplozijo brezposelnosti. Hitlerja in druge fašistične režime so na oblast prinesli deflacijska depresija in ne inflacija. Zato je v času gospodarske depresije vztrajanje pri restriktivni monetarni politiki (kar je kritiziral Milton Friedman), pri zlatem standardu ali skupni valuti (kar kritizira Barry Eichengreen) in pri restriktivni fiskalni politiki (kar je kritiziral John M. Keynes) povsem napačen recept oziroma najboljši recept, da države svoja gospodarstva potopijo v deflacijsko depresijo in visoko brezposelnost.

Druga epizoda – nemške strukturne reforme

Drugič, nemška vlada rada drugim vladam soli pamet naj »naredijo domačo nalogo«, kot jo je naredila Nemčija pred enim desetletjem s strukturnimi reformami. Res je, Nemčija je v letih 2003-2005 pod socialistom Schröderjem izvedla liberalizacijo trga dela, pokojninsko reformo in zamrznila plače ter s tem zmanjšala stroške dela. Izvedla je notranjo devalvacijo in s tem povečala svojo izvozno konkurenčnost ter posledično izvoz. Toda Nemčija pri tem pozablja na tri zelo pomembna dejstva. In sicer, prvič, da so ostale članice evro območja štiri leta gledale stran glede presežnega proračunskega primanjkljaja in dopuščale kršenje pakta o stabilnosti in rasti brez sankcij. Drugič, da je Nemčija v tistem obdobju zaradi nizke rasti imela zelo nizko inflacijo (okrog 1%), medtem ko so ostale članice zaradi višje rasti imele višjo inflacijo (okrog 3%), zaradi česar je ECB še vedno dosegala inflacijski cilj okrog 2%. Toda to je Nemčiji omogočalo, da ob zamrznitvi plač glede na ostale članice povečuje izvozno konkurenčnost. In tretjič, takrat evrsko območje ni imelo težav s premajhnim agregatnim povpraševanjem, pač pa je nemški izvoz »trkal na odprta vrata« v ostalih članicah evro območja. Ostale države niso varčevale, pač pa so dovolile, da je Nemčija na njihov račun močno povečala svoj trgovinski presežek.

Nemški vzpon po letu 2005 torej temelji na permisivnem delovanju evrske denarne unije, kjer je Nemčija lahko povečala svojo izvozno konkurenčnost, ker so ostale države dopuščale višjo inflacijo, ker so tolerirale nemški presežni proračunski deficit in ker so kupovale nemške izdelke in Nemčiji dopuščale trajen trgovinski presežek.

Nemčija poskuša danes to podobno lekcijo vsiliti ostalim članicam evro območja, vendar ob popolnoma drugačnih pogojih igre. In sicer v pogojih recesije in premajhnega agregatnega povpraševanja, pri čemer Nemčija uvaja še nove restrikcije, ki jih sama pred desetletjem ni bila deležna. Nemčija pri sebi noče dovoliti rasti plač in višje inflacije, noče postati neto uvoznica za izdelke iz ostalih evrskih držav (ampak nasprotno vzdržuje zgodovinsko rekordno visok trgovinski presežek), noče povečati javnega trošenja in s tem agregatnega povpraševanja v evrskem območju ter za nameček zahteva, da ostale članice izvedejo hitro fiskalno konsolidacijo in strukturne reforme. Nemčija ostalim državam noče dati enakih pogojev, kot jih je bila deležna sama, ko je bila v težavah.

Nerazumevanje odgovornosti v denarni uniji

Vsi, ki malce poznajo makroekonomijo, vedo, da je med državami, ki delijo skupno valuto, tovrstno prilagajanje nemogoče, ne da bi se zmanjšala gospodarska aktivnost in povečala brezposelnost. Makroekonomsko ravnotežje med državami v denarni uniji se vedno vzpostavlja tako, da morajo ene države neto uvažati, da lahko druge neto izvažajo. Ene države morajo imeti večje javno trošenje, medtem ko druge varčujejo. In ene države morajo imeti višjo inflacijo, da lahko druge države izboljšajo svojo konkurenčnost z nizko inflacijo in zamrznitvijo plač. Po definiciji pa ne morejo vse države hkrati imeti enake inflacije, biti vse hkrati neto izvoznice in imeti izravnan proračun, ne da bi to povzročilo gospodarsko depresijo in deflacijo. Ne gre.

Nemški finančni minister v odzivu na Draghijeve predloge zavrača ekspanzivno monetarno politiko (kvantitativno sproščanje) in ekspanzivno fiskalno politiko (znotraj omejitev pakta o stabilnosti in rasti, SGP), češ da povečani deficiti in poceni denar ne morejo prinesti višje rasti. Namesto tega ponuja recept treh ukrepov – strukturne reforme, inovacije in vzdržne javne finance. Toda nobeden izmed navedenih treh ukrepov, niti v kombinaciji, ne more zagotoviti gospodarskega okrevanja v času depresije in deflacije. Strukturne reforme pomenijo liberalizacijo trga dela in pokojninsko reformo. Toda oba ukrepa imata pozitivne učinke na daljši rok, medtem ko imata na kratek rok celo negativne. Liberalizacija trga dela ima na kratek rok izrecno negativne učinke, saj podjetjem omogoča, da se znebijo delovne sile, kar poveča brezposelnost in javne izdatke za nadomestila ter zmanjša prilive v proračun ter zmanjša agregatno povpraševanje. Pozitivni učinki se razvijejo šele šez nekaj let. Tudi inovacije delujejo na zelo dolgi rok, preden se razvojni proces od vlaganj v raziskave in razvoj, prek inovacij do končnih produktov pokaže v povečani prodaji na trgu. Izravnane javne finance pa v času kronično prenizkega povpraševanja, ko vse trgovinsko povezane države hkrati zategujejo pas, vodi v poglobitev recesije.

Nemška vlada po vrsti zavrača vse predloge, tako domače kot tuje, ki bi pomagale ostalim članicam denarne unije, da se lažje prilagodijo. Zavrnila je predlog nemške Bundesbanke o nujnosti zvišanja domačih plač, kar bi spodbudilo nemško inflacijo in javno trošenje. Prav tako je zavrnila kritike glede negativnih učinkov visokega trgovinskega presežka na ostale evrske države, češ da ni kriva, če ostale države niso konkurenčne. Prav tako zavrača povečanje javnega trošenja doma, kjer ima veliko prostora znotraj omejitev SGP, saj stremi k uravnoteženju proračuna in se naslednje leto, prvič po letu 1969, naj ne bi dodatno zadolžila. Nemčija s svojim trdim stališčem tako zavrača odgovornost za stabilizacijo evro območja in ostale evrske države potiska v nemogoč položaj. Na rob prepada. Ne daje jim nobenega manevrskega prostora. Pri čemer pa v svojem kratkovidnem egoizmu spregleda, da posledična depresija v ostalih evrskih državah za seboj v prepad vleče tudi Nemčijo. Lekcija druge recesije v zadnjih petih letih ji očitno ni prišla do živega. In da ji zaradi socialnih in političnih tenzij zaradi tega lahko razpade tako evrsko območje kot EU.

Trije stebri reformnega programa

Pa vendar so rešitve za izhod iz krize dokaj preproste in ne pomenijo ne hiperinflacije in ne eksplozije javnega dolga. Pravi recept za izhod iz evropske deflacijske depresije v sedanjem trenutku je seveda v kombinaciji treh stebrov: (1) Draghijevih predlogov, (2) vseevropskega povečanja vlaganj v infrastrukturo ter (3) institucionalnih reform EU. Glede prvega stebra je Mario Draghi pred tremi tedni pripravil dober koncept, ki sem ga opisal zadnjič.

Glede drugega stebra je novi predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker kot enega izmed ukrepov nove komisije predlagal povečanje naložb v javno infrastrukturo v višini 300 milijard evrov. Nemčija je bila do tega predloga zelo zadržana. Prejšnji četrtek pa je poljski finančni minister Mateusz Szczurek v Brueglu predstavil zelo dober načrt za okrevanje evropskega gospodarstva. Uvodoma je na podlagi zadnjih podatkov pokazal, da je evropsko gospodarstvo danes 10% izpod trendnega outputa, da je EU eno desetletje že izgubila in da mora zdaj narediti vse, da se izogne “izgubljeni generaciji”. Ugotovil je tudi, da tudi Draghijev predlog, torej vse strukturne reforme, delujoča monetarna politika in ekspanzivna fiskalna politika znotraj okvirja pakta SGP, ne morejo preprečiti dolgoročne stagnacije, ki ima izvor v depresivnem povpraševanju. Za izhod iz krize je predlagal obsežen investicijski načrt vlaganj v infrastrukturo v višini 700 milijard evrov (5.5% BDP EU) v petih letih. Načrt financiranja teh naložb je zelo dober. Predlagal je, da bi v ta namen ustanovili Evropski sklad za investicije (European Fund for Investments, EFI) pod okriljem Evropske investicijske banke (EIB). EFI sklad bi se financiral na enak način kot Evropski sklad za stabilnost (ESM), in sicer z zadolževanjem na trgu, države pa bi vanj vplačale ustanovni kapital in izdale garancije na enak način kot velja za sklad ESM. To pomeni, da se vplačan kapital in garancije držav ne vštevajo v javni dolg in ne zapadejo pod pravila SGP. Na tak način bi lahko izkoristili sedanje rekordno nizke obrestne mere, kar bi po ocenah Szcureka v obdobju 2015-2019 povečalo povprečno gospodarsko rast v EU z 0.8% na 2.3%. To bi bil izjemen pospešek za evropsko gospodarstvo, ki bi ga lahko potegnil iz dolgoročne stagnacije in deflacije.

Nemški finančni minister je v torek že zavrnil ideje o povečanih javnih investicijah v infrastrukturo in poudaril, da bi jih morali financirati z zasebnimi sredstvi. Ob tem pa pozabil dodati, da zasebna podjetja niso zainteresirana za tovrstne investicije zaradi predolge dobe vračanja in prenizkega donosa.

Tretji steber reformnih ukrepov so nujne institucionalne reforme EU v smeri bančne, fiskalne in transferne unije. Bančna unija nastaja, čeprav počasi in nepopolno, glede drugih dveh pa je tukaj kar nekaj predlogov. Meni najbolj razumni predlogi so opisani v lanskem posebnem poročilu IMF Toward a Fiscal Union for the Euro Area. IMF glede fiskalne in transferne unije daje na mizo tri variante. Prva je skupen Stabilizacijski sklad, kamor bi članice evro območja nakazovale po 1% do 2% BDP. Prednost tega je, da bi države vanj vnaprej plačevale in nato v času krize iz njega dobivale začasne transferje. Druga varianta je skupen Sklad za brezposelne, kamor bi po vzoru federalnih držav (denimo ZDA, Nemčije in Avstrije) članice vplačevale del prispevkov za brezposelnost in od koder bi v času krize tisti, ki so izgubili službe, dobivali nadomestila za brezposelnost. Tretja varianta pa je integralni federalni evropski proračun kot sicer najboljši transferni mehanizem, ki bi lahko zagotavljal tudi skupne javne dobrine (infrastruktura) in tako vplival tudi na usklajeno fiskalno spodbujanje gospodarske rasti v času krize. Ta zadnja varianta pomeni izgubo fiskalne suverenosti držav, kar njegovo izvedljivost postavlja na raven utopije, zaradi česar sta prvi dve varianti veliko bolj realistični.

Problem tega reformnega programa v treh stebrih je seveda v tem, da se o njem članice evrske denarne unije ne bodo zmogle nikoli dogovoriti. In dlje časa kot traja kriza, manj bo razumevanja in solidarnosti med državljani posameznih članic ter politične pripravljenosti na takšne kompromise. Ta kriza nas je namreč naučila, da je bila invalidno dizajnirana evrska denarna unija velika napaka. Evropski voditelji pa niso naredili nič, da bi nas prepričali v nasprotno.

_______

* Izvorno objavljeno v Finance Weekend