Dejan Steinbuch o novem filmu Inferno ter peklu, ki ga je za seboj pustil slovenski domačijski, tajkunski vulgoliberalizem:

Inferno režiserja in scenarista Vinka Möderndorferja je morda prvi evropski social horror, ekstremna socialna drama, ob kateri je gledalec na peklenskem toboganu, ki se spušča v brezno brezizhodnosti. Tako brutalnega, pretresljivega filma že dolgo ni nihče posnel, v Sloveniji pa sploh še ne. Takšne skrajne brezizhodnosti si v naši posiljeno egalitaristični družbi, kjer privilegiranci pridigajo o socialni državi in pravičnosti, kljub vsemu ne morem predstavljati. Kar pa ne pomeni, da ni nemogoča.

Deprimiranost socialnega dna se najpogosteje kaže v umiku iz družbe; teh nesrečnikov enostavno ne vidimo, ne srečami, ker so se potegnili v svoj svet in tam doživljajo najhujše možne bolečine. Koliko ljudi v Sloveniji danes živi v strahu, da jim bodo zaradi neplačevanja računov odklopili elektriko, vodo, kurjavo? Ali pa jih v končni konsekvenci deložirali iz stanovanj?

…

Divji kapitalizem in izkrivljeni liberalizem — Tine Hribar je svoj čas, še pred pojavom zelo zlorabljene besede neoliberalizem, govoril celo o “vulgoliberalizmu”, — ustvarjata razmere, v katerih so delavci približno tako brezpravni in obubožani kot v Angliji konec 19. stoletja. Vprašanje je zato na mestu: ali nas slovenska verzija kapitalizma, nad katerim smo po gledanju takšnih filmov vedno manj navdušeni, dejansko ne pelje v takšen ali drugačen inferno?

Glavno zlo je torej kapital, ki ga simbolizira brezobzirni in brezvestni sodobni Kantor. Arhaični cankarjanski vaški veleposestnik je v stoletju napredoval v tovarnarja, v novopečeno kapitalistično svinjo, ki ima na svoji pisalni mizi iz mahagonija bakreni torzo Karla Marxa. Ta lucidna prispodoba tovarišijskega (bolje: pajdaškega) kapitalizma, ki je dodobra oplenil Slovenijo, je v Infernu povsem na mestu.

Vir: Dejan Steinbuch, Finance

K temu zapisu Steinbucha je vendarle treba dodati dvoje. Prvič, da je podobne posledice divjega kapitalizma (kot v zgodnjem 19. stoletju) v današnjih časih mogoče najti tako v azijskih in latinskoameriških državah, ki jim je globalizacija prinesla nova delovna mesta kot v ZDA, kjer jim je globalizacija odnesla relativno dobro plačana in varna industrijska delovna mesta in jih nadomestila s slabo plačanimi in nestabilnimi part-time službami v low-end storitvah (Wal-Mart etc.). In drugič, da se ta Inferno poglablja zaradi poglabljanja gospodarske krize, zaradi podaljševanja krize in drsenja v deflacijsko depresijo. Trajna depresija je tista, ki jemlje optimizem v jutrišnje službe in da bo mogoče plačati položnice in otrokom zagotoviti vsaj kruh.

Zato bi bilo ta Möderndorferjev Inferno potrebno razumeti kot poziv k dokončanju te agonije. Poziv državi, da zažene gospodarstvo, tudi z velikimi investicijami. Tudi s povečanjem javnega dolga v ta namen. Največji strošek kriz namreč niso javni dolgovi, ki jih je nato treba plačati, pač pa desettisoči in milijoni izgubljenih delovnih mest, ki se prelevijo v desettisoče in milijone osebnih in družinskih tragedij in desettisoče in milijone izgubljenih življenjskih priložnosti in prihodnosti njihovih otrok. Desettisoči in milijoni izgubljenih usod. To je pravi strošek dolgotrajnih depresij.

Prenehajmo s tem, zaženimo gospodarstvo in dajmo ljudem prihodnost in dostojanstvo.