Zadnji teden sem se zabaval z nemškimi odzivi na spremembo kurza ekonomske politike, ki jo je napovedal Mario Draghi na konferenci v Jackson Hole. Draghi je zahteval, da fiskalna politika spremeni smer in pomaga monetarni ter strukturnim reformam. Dejansko je povedal le tisto, kar trdi večina vlad in mednarodnih inštitucij ter ekonomistov: da varčevanje za vsako ceno ubija gospodarsko rast in EU pelje v dolgo deflacijsko depresijo. Toda nemški politiki se ne dajo in še naprej trdijo, da “rast in fiskalna konsolidacija nista v nasprotju“. Mar res?

Nemška vlada očitno ignorira statistične podatke in ekonomske raziskave. Lani oktobra je bila objavljena raziskava ekonomista Evropske komisije Jana in t’Velda (DG EcFin), ki je na podlagi modelskih simulacij pokazala, da ima hitra hkratna (simultana) fiskalna konsolidacija v trgovinsko močno povezanih državah dvojno destruktivne učinke. Raziskava je pokazala, da bi, če bi vse države EU stisnile pas in za 1% letno znižale proračunske deficite, to privedlo do izjemno globoke depresije, ki bi prizadela prav vse. Če seštejemo negativne učinke v obdobju sedmih let, preden bi ponovno prišlo do rasti, bi največje opustošenje nastalo v Grčiji, kjer bi sukcesivno in nato trajno znižanje izdatkov doma ter pri ostalih članicah evro območja do konca leta 2017 znižalo BDP za 27%. Sledita Portugalska (-22% BDP) in Španija (-15%). Prizadete so tudi vse ostale države, čeprav manj: Nemčija (-10.5%) in Francija (-13.8%). Podrobneje o rezultatih raziskave lahko najdete v mojem lanskem zapisu Raziskava Evropske komisije: močno negativni učinki politike varčevanja.

Če so slučajno izsledki te raziskave za nemško vlado pretežko razumljivi, predlagam, da si pogledajo preprosto statistiko na spodnji sliki, ki primerja kumulativno spremembo javnih izdatkov s kumulativno spremembo BDP. Jasno, povezava je pozitivna – države, ki več trošijo, rastejo hitreje. Toda velja tudi obratno: države, ki manj trošijo (več varčujejo) rastejo počasneje, ali natančneje: nazadujejo. Zgornja slika je za obdobje 2009-2013. Poglejte si kumulativni upad BDP v državah, ki so najbolj zmanjšale javne izdatke.

Morda kdo poreče, da je bilo leto 2009 nenavadno zaradi eksogeno povzročenega visokega upada BDP po začetku krize. Nato je prišlo reševanje bank z javnim denarjem, kar je napihnilo javne izdatke. Zato si poglejmo obdobje 2011-2013, ko je po začetnem okrevanju Evropska komisija od držav članic zahtevala pospešeno fiskalno konsolidacijo oziroma po domače – varčevanje. Zgodilo se je natanko to, kar se po formuli za izračun BDP (BDP=C+I+G+(X-M)) mora zgoditi: če vlada zmanjša javno trošenje (G) in tega ne nadomesti povečano zasebno trošenje (C) ali investicije podjetij (I) ali povečan neto izvoz (X-M), bo seveda BDP upadel. Za razumevanje tega ni treba poznati delovanja kvantne fizike. Povezava je še bolj strma: države, ki so bolj zategnile pas, so hitreje uničevale svoje gospodarstvo in znižale BDP.(*)

In poglejte si Nemčijo: sama ni varčevala, ampak je z javnim trošenjem še dodatno krepila svojo gospodarsko rast. In dobro, da ni varčevala, kajti sicer bi bila katastrofa v EU še večja.

_______

* Stvari seveda niso tako zelo preproste, kot so predstavljene v sliki z bivariatno povezavo med rastjo in javnimi izdatki (saj na BDP vplivajo tudi ostale komponente povpraševanja ter faktorji ponudbe, pa meddržavni spilloverji prek trgovinskih tokov itd.), toda dobro ilustrirajo osnovno povezavo.