Črt Kostevc

Nekoč je v inuitskih skupnostih veljalo, da so v obdobjih hujšega pomanjkanja hrane člane skupnosti, ki niso mogli več produktivno prispevati k fizični “proizvodnji”, prepustili nemilosti divjine. V presenetljivo veliko družbah je bil še v 20. stoletju poznan koncept senicida oziroma gerontocida, pa tudi invalidicida, od Švedske, Srbije do Tamil Naduja v Indiji, kjer naj bi bila tradicija živa še danes. Praksa, ki sta jo gospodarski napredek in spremenjene civilizacijske norme, na našo srečo izkoreninile v večini sveta, je nekoč predstavljala najenostavnejšo rešitev za obstoj družbe soočene z materialnim pomanjkanjem. Danes ni potrebnega nič tako drastičnega, da bi rešili vprašanja medgeneracijske solidarnosti, zgolj pokojninska reforma. *

Zakaj ponovno po tako kratkem času? Ker reforma Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), ki je začela veljati 2013, ni bila dovolj ambiciozna, da bi zadostovala kot dolgoročna rešitev za pokojninsko blagajno. Bila je zgolj še eden v seriji kompromisnih rešitev med socialnimi partnerji, za katero je bilo že ob sprejetju jasno, da je provizorična. Po tako kratkem času reformiramo ZPIZ tudi zato, ker je poleg zelo neugodnih demografskih trendov, pokojninsko blagajno izdatno naluknjala kriza. Število zavarovancev vztrajno pada, hkrati pa skokovito raste število upravičencev do pokojnine. V zadnjem desetletju smo, po podatkih ZPIZa, sistem osedlali z 20 odstotki več upokojencev, za katere v pokojnine plačuje enako število zavarovancev kot pred desetimi leti.

Težava ni samo v tem, da so se ljudje do zadnje pokojninske reforme lahko upokojevali razmeroma zgodaj v primerjavi z drugimi državami EU, s tem ko je povprečna starost ob upokojitvi še lani znašala 58 let za ženske in 60 let za moške. Hkrati se namreč tudi podaljšuje povprečna doba prejemanja pokojnine, ki se je samo v zadnjem desetletju podaljšala za petino. Gospodarska kriza, iz katere ne najdemo poti že slabih pet let, je razmere še poglobila, saj sta napoved pojoninske reforme in poslabšanje razmer na trgu dela pospešila zgodnje upokojevanje do te mere, da je povprečna upokojitvena starost v letu 2013 za več kot leto in pol nižja od tiste leta 2004.

V kolikor nad razmerjem med uživalci pokojnine in plačniki prispevkov za pokojnine dvignemo roke, nam za ohranjanje dolgoročne vzdržnosti ZPIZove blagajne ostanejo zgolj posegi v višino pokojninskih prispevkov ali pa nadaljnje omejevanje izplačil iz blagajne. V državi, ki redno posega po vrhovih med državami z največjo razliko med bruto in neto plačo, bo prvo težko. Še težje bo dodatno omejiti pokojninske pravice prejemnikov, saj so najnižje pokojnine že zdaj pod robom preživetja, omejevanje visokih pokojnin bo imelo relativno nizek agregaten izplen. Takšnih upokojencev, katerih pokojnine presegajo 1.000 evrov, je namreč le dobrih 9 odstotkov vseh upravičencev, nad 1.800 evrov pa zgolj še pol odstotka.

Ne gre spregledati tudi podatka, da je v zadnjem desetletju razmerje med povprečno starostno pokojnino in plačo padlo za slabih 10 odstotnih točk. Sam sicer ne vidim nujnosti indeksacije pokojnin na plače, saj je s tem v pokojninski sistem vgrajena dodatna omejitev razmerja med vplačili in izplačili. V kolikor je cilj ohranjati življenski standard upokojencev, bi prej pričakovali, da bodo pokojnine vezane na gibanje cen življenskih stroškov in ne na zaslužke zavarovancev, ki v sistem plačujejo. Trenutno je sicer usklajevanje pokojnin s plačami odloženo do trenutka, ko bo gospodarska rast dosegla poltretji odstotek, vendar bo ta del pokojninske reforme v prihodnosti deloval proti vzdržnosti ZPIZove blagajne.

Ob povedanem nas ne sme presenetiti tudi dejstvo, da strmo naraščajo tudi proračunski transferi, ki so vsako leto potrebni, da Vlada poravna primanjkljaj pokojninske blagajne, s tem pa se povečujejo naše potrebe po zadolževanju. Od leta 2007 se je prispevek države povečal za slabih 36% na 1.600 milijonov evrov. V času, ko premišljujemo kje bi vzeli nekaj evrov javnemu sektorju in kje lahko še povišamo davke, je nekdo pozabil zapreti pipo pokojninskega trezorja in denar dere iz njega. Lanska IMF-ova študija (Global trends in public pension spending and outlook) tako Slovenijo postavlja med države z najvišjim deležem javnih izdatkov za pokojninski sistem. Še huje, napoved do leta 2030 nas, neupoštevaje potencialne učinke ZPIZ-2, postavlja na zavidljivo tretje mesto na svetu po predvideni rasti izdatkov za pokojninski sistem. Leta 2030 naj bi ti znašali že slabih 15 odstotkov BDP.

Recept je enostaven, tretman pa boleč. Potreben je dvig dejanske povprečne upokojitvene starosti, ne zgolj deklarativne, kot je postavil ZPIZ-2. S tem bi se iz dna evropske statistike dvignila tudi stopnja delovne aktivnosti starejših (55-64 let) v Sloveniji. Postopoma naj se tudi odmerna doba za pokojninsko osnovo podaljša na celotno delovno dobo. Čeprav z vidika proračuna nerelevantno, pa bi bilo za pokojninsko blagajno ključno tudi, da se iz nje izločijo socialni transferi. Torej pokojnine in nadomestila, ki nimajo podlage v vplačanih prispevkih. Ti bi se morali pokrivati iz namenskih proračunskih virov.

Vlade zadnjih nekaj političnih ciklov lahko praktično brez posebnega razmišljanja v svoje programe uvrstijo pokojninsko reformo, saj nam v izvedbenem delu kronično primanjkuje politične volje in socialnega konseza za prepotrebne spremembe. Pred nami je četrta pokojninska reforma v zadnjih petnajstih letih, druge alternative bodo še težje prebavljive.

_______

* Izvorno objavljeno v Dnevniku