Bine Kordež

Podatek o bruto družbenem produktu (BDP) vsekakor ne odraža vseh vidikov doseženega razvoja posamezne države ali blagostanja državljanov, kljub temu pa je daleč najbolj pogosto uporabljena ekonomska kategorija. Tako lahko informacija o enoodstotnem porastu ali upadu ustvarjene celotne dodane vrednosti neke družbe (kot tudi lahko opredelimo BDP) popolnoma spremeni pogled na uspešnost in razvojne perspektive te države. Za Slovenijo vemo, da je BDP vse do krize naraščal po povprečni stopnji okoli 4,5 % letno, danes pa je skoraj 10 % nižji kot je bil na vrhuncu leta 2008. To naj bi bil tudi glavni pokazatelj gospodarske (ne)uspešnosti naše države v zadnjih letih. Seveda pa lahko pa ta podatek pogledamo tudi s kakega drugega zornega kota, kar vodi do precej drugačnih zaključkov, o čemer več v nadaljevanju.

Bruto družbeni produkt predstavlja celotno dodatno ustvarjeno vrednost posamezne države v letu dni, ki je potem na voljo za razdelitev, za potrošnjo. Tako izračunanemu podatku sta podobna še dva kazalca:

• bruto narodni dohodek, ki zajema celotno ustvarjeno vrednost samo domačih rezidentov (gospodinjstev, družb in države), tudi tisto kar ustvarijo v tujini – BDP namreč predstavlja ves ustvarjen dohodek na teritoriju države (tudi s strani tujcev),
• ter neto družbeni produkt (NDP), pri katerem je iz BDP izločena amortizacija oz. nadomeščanje stalnega kapitala.

Čeprav sta za določene analize ta dva kazalca lahko še bolj uporabna, se praviloma vedno navaja samo višina ter spremembe bruto družbenega produkta države. Tega lahko spremljamo (izračunavamo) na tri načine, in sicer s stališča ustvarjenega (koliko in kje oz. s katerimi dejavnostmi je bil dohodek ustvarjen), z vidika potrošnje (kako je bil družbeni produkt potrošen, razlika do ustvarjenega se izkaže v spremembi zalog in izvozu/uvozu) ali preko spremljanja vseh dohodkov oz. zaslužkov. Vsi trije pristopi morajo dati enak rezultat, torej skupaj ustvarjena, potrošena ali zaslužena dodana vrednost v neki družbi.

Tokrat bomo pogledali BDP iz vidika dohodkov, ki nudi zanimive rezultate in postavlja skupni rezultat v nekoliko drugačno luč. Celotni BDP je namreč seštevek:

• dohodkov iz naslova dela (torej tisti del, ki ga dobijo državljani za vloženo delo, tudi minulo, v vseh segmentih družbe) ter
• del, ki pripada kapitalu (torej vsi dohodki, ki jih dobivajo lastniki angažiranih sredstev v obliki dobičkov, dividend, obresti, najemnin…).

Za spremljanje takšne strukture BDP se objavlja podatek o deležu dodane vrednosti, ki pripada delu (»labor share«) ter deležu za kapital. Glede tega na žalost v svetu ni uveljavljene neke enotne metodologije, tako da v literaturi lahko zasledimo precej različne rezultate. Izbrskal sem štiri vire, a praktično vsak je izkazoval drugačne številke, podobni so bili edino trendi. Nekaj razlik bi sicer lahko pojasnili z različnim zajemanjem izvirnih podatkov, marsikateri podatek pa je preprosto nerazumljiv ali tako močno odstopa, da upravičeno vzbuja dvom o pravilnosti izračunov. Po eni metodologiji je bila npr. struktura delitve BDP med delo in kapital v Sloveniji in Nemčiji enaka, po drugi so bile razlike pet in tudi več odstotnih točk.

Vendar ni namen tega teksta, da bi se poglabljali v različne metodologije, zato smo uporabili podatke, ki jih za vse države in za daljše obdobje objavlja OECD in denimo, da so točni. Zanimalo nas je torej, kako je bilo z gibanjem tistega dela BDP, ki pripada delu, t.j. delovni sili. Ali beležimo tudi pri gibanju zaslužkov ljudi iz naslova vloženega dela takšen upad v času krize, ali pa je kriza vplivala predvsem na zaslužke, ki pripadajo kapitalu? Je morda kapital v širšem pomenu besede utrpel v času krize težje »posledice«, večje zmanjšanje dohodkov?

Poglejmo najprej gibanje v Sloveniji, nato pa bomo te številke primerjali še z gibanji v nekaterih drugih državah, v državah, ki jih kriza ni tako močno prizadela kot velja za našo državo. Na spodnjem grafikonu je tako z rdečo linijo prikazano gibanje BDP na prebivalca preračunano na cene leta 2012 (za to leto imamo na voljo tudi zadnje podatke OECD o strukturi BDP). Kot vidimo so zneski konstantno naraščali vse do leta 2008, ko so znašali 19,2 tisoč evrov (petnajst let nazaj le 12 tisoč preračunano na iste cene), nato pa so upadli za 10 % na 17,2 tisoč evrov, kolikor so znašali v letu 2012 (lani so bili še odstotek nižji).

Če pogledamo gibanje tistega dela BDP, ki pripada delovni sili (modra črta in desna skala na grafikonu), vidimo, da je bil padec v času krize precej manjši, in sicer blizu 5 %. Vsi prejemki, ki tvorijo BDP iz naslova vloženega dela, so bili torej leta 2012 kakih 5 % nižji kot na višku leta 2008 oz. enaki kot leto pred tem (2007). Na drugi strani pa je beležimo močan padec dodane vrednosti, ki pripada kapitalu (25 %), zaradi česar je tudi prišlo do skupnega upada BDP za eno desetino. Bruto družbeni produkt, ki pripada delu (državljanom za njihov prispevek), zadnja leta res ni več naraščal, vendar pa je ostal nekje na nivoju leta 2007 (izpostaviti je potrebno, da velik skok BDP pred začetkom krize na žalost ni temeljil na realni rasti, temveč je bil v veliki meri posledica pregretega gospodarstva, zadolžitve v tujini ter cenovnih balonov).

Glede na te podatke je zanimiva primerjava s kako drugo državo, nekdanjo članico Vzhodnega bloka. Pogledali smo gibanje BDP na prebivalca za Češko in Poljsko ter ta dva podatka primerjali z dosežki Slovenije (na podlagi podatkov Eurostat). Znano je, da Poljska krize praktično ni čutila in beleži konstanto rast, na Češkem je padec bil, a precej manjši kot pri nas. Glede na takšna gibanja je logično, da se približujeta naši državi oz. da se je v zadnjih letih povečalo razmerje njunega BDP na prebivalca glede na podatek za Slovenijo. To prikazujeta polni črti na spodnjem grafikonu (pred tem so bila razmerja dokaj konstantna, do Češke smo do leta 2002 svoj položaj celo izboljševali). Izstopa še posebaj Poljska, kjer trenutno dosegajo blizu 60 % našega BDP na prebivalca v primerjavi s 46 % v času pred krizo.

Vendar pa je za nekdanje Vzhodne države značilno, da njihova gospodarstva hitreje rastejo tudi zaradi precejšnjih tujih naložb. To posledično pomeni, da velik del BDP ustvarja (tuji) kapital in da je delež, ki ga dobivajo državljani za svoje delo, relativno precej nižji. Če Hyundai odpre veliko tovarno na Slovaškem, to seveda pomeni nova delovna mesta, a velik del dodatno ustvarjenega slovaškega BDP pripada kapitalu, lastnikom iz Južne Koreje. In če smo prej ugotavljali, da se je delež dohodkov iz dela v celotnem BDP v času krize v Sloveniji povečal (od 70% na 74 %), znaša na Češkem le 60 %, na Poljskem pa je celo padel na 53 %. To pomeni, da imajo od višje rasti BDP v omenjenih državah državljani precej manj koristi, kot izkazujejo nominalni podatki.

Delež BDP, ki pripada državljanom za njihovo delo, je zato na Češkem in Poljskem v primerjavi s Slovenijo še precej nižji kot pa izhaja iz skupnih podatkov. Če je nominalni družbeni produkt na prebivalca na Češkem okoli 80 % v primerjavi s slovenskim, je znesek, ki pripada zaposlenim, le med 60 in 70 %, istovrstni poljski podatek pa le okoli 40 % slovenskega (prekinjene črte na zgornjem grafikonu), medtem ko vso razliko »prejema« kapital, v veliki meri v tujih rokah.

BDP omenjenih dveh držav (podobno velja tudi za ostale nekdaj socialistične države) se je v zadnjih letih sicer povečeval nekaj hitreje kot v Sloveniji, kjer smo zabeležili večji padec. Vendar pa podrobnejša primerjava teh podatkov kaže, da precejšen del izboljšanih rezultatov pripada kapitalu. V tistem delu BDP, ki je namenjen prebivalstvu za njihovo delo, so razlike med navedenimi državami precej večje, prav tako pa je v tem delu BDP prišlo v Sloveniji do manjšega padca zaradi gospodarske krize.

Za realno oceno o gibanjih BDP in položaju (blaginji) ljudi so ti podatki precej bolj pomembni, kot spremembe celotne dodane vrednosti. Od višjih dobičkov in zaslužkov (tujega) kapitala in posledično višjega BDP države, pretiranih koristi večina prebivalstva nima. Seveda s tem ne trdimo, da to ni pomembno. Ugoden položaj in zaslužki vlagateljev spodbujajo dodatne naložbe in nova delovna mesta, a precejšen del dodatnega BDP in njegova rast iz naslova teh zaslužkov, pripada pač nekomu tretjemu.