Kje se skriva zaklad iz menedžerskih prevzemov in kje se skriva več kot milijarda državnega iztržka iz preteklih privatizacij?

Javnost bo nad odgovorom zelo razočarana. Tega zaklada ni, razen morda v kakšnem posamičnem primeru. Najbolje so jo odnesli prodajalci, ki so kupnino pustili v denarni obliki in denar vezali na banki, saj so s tem ohranili vsaj realno vrednost kupnine in še nekaj malega zaslužili pri obrestih. Toda koliko je takšnih junakov, ki so predvideli krizo in denar naložili na banko? Ne prav veliko. Morda nekaj previdnih posameznikov. Večina prodajalcev kapitalskih deležev je namreč kupnino pretopila v nove kapitalske naložbe ali naložbe v nepremičnine ali pa jih pojedla (potovanja, nakup avtomobilov itd.). In te prodajalce je pričakala enaka usoda kot subjekte iz prve skupine – vrednost njihovega premoženja se je s pokom nepremičninskega in borznega balona drastično znižala. Njihov zaklad je izpuhtel.

Preberite več v Managerju

Ekonomisti se že desetletja ukvarjajo s svojevrstno uganko: če vzamemo bilanco sveta, so celotne svetovne obveznosti večje od sredstev, kar pomeni, da svet kot celota izkazuje neto dolg. Ta misterij izgubljenega bogastva so ekonomisti že nekaj časa pripisovali denarju, spravljenem v davčnih oazah, vendar pa za to niso imeli dokazov. Nedavno pa je Gabriel Zucman, 27-letni francoski ekonomist iz London School of Economics, sicer protégé bolj znanega kolega Thomasa Pikettyja, prek poročil centralnih bank Švice in Luksemburga ter z ekstrapolacijo teh podatkov izračunal, da naj bi vrednost “izgubljenega zaklada”, skritega v davčnih oazah, po konzervativni oceni znašala 7,600 milijard $ oziroma 8% finančnih sredstev v zasebnih rokah.
Nadaljujte z branjem→

Prejšnji teden je ECB začela z novo serijo nekonvencionalnih ukrepov monetarne politike. Po kvantitativnem sproščanju, oziroma po domače, z neznansko poplavo bank s poceni denarjem, je tokrat izbrala negativno obrestno mero za bančne depozite pri ECB. S tem »davkom na bančne vloge« naj bi banke, prvič, prisilila, da poceni denar, ki ga dobijo pri ECB, posodijo naprej, namesto, da ga nosijo nazaj in deponirajo na ECB. In drugič, s spodbuditvijo kreditiranja naj bi spodbudila denarni multiplikator, da bi se poplava denarja vsaj delno prelila čez rob do podjetij in tako spodbudila inflacijo. Višja inflacija je nujna, ker zmanjšuje breme dolga in spodbuja investicije in trošenje. Toda ne prvi in ne drugi ukrep ECB, sama po sebi, ne moreta rešiti problema in evrskega gospodarstva potegniti iz deflacijske depresije, v katerega se pogreza. * Nadaljujte z branjem→

Noah Smith si je vzel čas za kritično recenzijo knjige Karthika Athreye “Big Ideas in Macroeconomics“. Ni panike, če za Athreyo še niste slišali, tudi jaz do objave te knjige nisem. Gre za ekonomista iz Fedove izpostave v Richmondu, ki je napisal apologetsko knjigo v stilu, da ljudje izven “foha” ne bi smeli kritizirati sodobne makroekonomije, ker o tem ne vedo nič, ali pa premalo. Pred štirimi leti je s podobnimi argumenti napadel ekonomske blogerje, vključno z nobelovci.

Smith na kratko knjigo opiše kot sholastiko – kot krčevito apologetsko branjenje srednjeveških dogem, ki jih je kmalu povozilo razsvetljenstvo. V tem primeru gre za branjenje neoklasičnih makroekonomskih dogem, katerih pravilnost je povozila sedanja kriza. Spodaj je izsek iz prvega dela Smithove recenzije. Nadaljujte z branjem→

Črt Kostevc

Pred slabima dvema tednoma je uradna statistika posijala žarek upanja na podobo slovenskega gospodarstva. V primerjavi z lanskim prvim četrtletjem je naš BDP zrasel za skoraj dva odstotka ob razmeroma hitri ekspanziji izvoza. Z optimizmom nas lahko navdaja tudi podatek, da je, prvič po začetku drugega »recesijskega ponora« leta 2012, rasla tudi zasebna potrošnja gospodinjstev. Politika je »dobre novice« hitro ugrabila za podaljšano predvolilno kampanjo in si pohitela lastiti zasluge za reanimacijo gospodarstva. Oba politična pola sta pozitivne gospodarske novice brez trohice lažne skromnosti prepoznala kot rezultat svojih ukrepov. Nadaljujte z branjem→

• Eurexit Ignorance – Gloomy European Economist
• So viel Geld – und alles für die Katz – Wolfgang Münchau
• Blogging is still mostly unpaid hot air – Tony Yates
• In search of house-price bubbles – vox
• The Three Biggest Right-Wing Lies About Poverty – Robert Reich
• Productivity, potential output, and the Great Recession – John Fernald
• John Williams on bubbles and monetary policy – mainly macro
• Subprime Lending Drives Spending – House of Debt
• Apple, Starbucks, Others Under EU Tax Investigation – Kenneth Thomas

Martin Neil Baily & Robert Palter govorita o pomenu infrastrukturnih projektov kot nujnega infrastrukturnega okolja za razvoj ostalih gospodarskih panog. Pri tem pa pravita, da niso nujne samo nove investicije, pač pa je glavni problem tudi v nižji produktivnosti infrastrukture zaradi neusklajenega pristopa k načrtovanju, financiranju in delovanju obstoječe infrastrukture.

“Infrastructure, by the nature of the word,” former US Secretary of State Madeleine Albright said in February 2013, “is basic to the functioning of societies.” And yet infrastructure has arguably been the forgotten economic issue of the twenty-first century. Indeed, failure to make the right infrastructure investments has impaired many countries’ potential to boost economic growth and employment.

Nadaljujte z branjem→

Raziskava o zadolženosti slovenskih podjetij, vplivu na njihovo poslovanje in implikacijah za finančno prestrukturiranje, objavljena v EBRD Working Paper, WP 168.

Slovenia is facing the worst financial crisis in recent history characterised by severe corporate financial distress that is deteriorating further due to prolonged economic recession. Financial leverage turns out to be a critical factor constraining firm performance and impeding economic recovery. As Slovenia gradually recovers from a second deep recession since the financial crisis, this study addresses three key issues. Nadaljujte z branjem→

Matthijs Lof & Tuomas Malinen v raziskavi Determinants of the growth and sovereign debt correlation s pomočjo VAR analize ocenjujeta korelacijo in vzročnost med rastjo in javnim dolgom. Natančneje, preučujeta ali visok javni dolg povzroča nižjo gospodarsko rast ali obratno in prideta do sklepa, da raziskovalci mešajo vzročnost med obema s korelacijo. Ugotovita, da gre vzročnost v nasprotni smeri, in sicer da, medtem ko povečanje dolga nima značilnega vpliva na gospodarsko rast, pa ima povečanje gospodarske rasti negativen vpliv na javni dolg. Po domače rečeno, višja gospodarska rast povzroči zmanjšanje javnega dolga glede na BDP.

Še ena več v  novi seriji študij, ki so zabile žebelj v krsto enega izmed dveh največjih nategov v sodobni empirični makroekonomiji (raziskava Reinhartove in Rogoffa (2010), ki so jo kasneje razkrinkali kot gnilo jajce). Nadaljujte z branjem→