Vendar, kakor koli že zdaj po Štefanecu s skoraj vseh strani pada zaradi (preklicane) strankarske pripadnosti, problem ni predsednik senata KPK, ampak predsednik države. In to ne le zato, ker je Borut Pahor tudi prejšnji petek govoril hitreje in več, kot je mislil, temveč zato, ker je dan pred tem ravnal skrajno oportunistično. Ker se mu ni dalo ponavljati razpisa in s tem tvegati političnega spora, ki bi ga na tak način izraženi dvom glede dela izbirne komisije verjetno sprožil. Pahor je raje s podpisom ukaza o imenovanju tvegal avtoriteto funkcije predsednika države, povrhu pa zaupanje državljanov v KPK kot institucijo.

Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije, ki določa postopek izbire, s kakršnim Pahor v vlogi predsednika države ni zadovoljen, je leta 2010 sprejela koalicija, ki jo je vodil – Pahor v vlogi predsednika vlade. Dotakratno dvofaznost (predsednik države – državni zbor) je zamenjala nova: izbirna komisija – predsednik države. Za to, da je Pahor v štirih letih postal pametnejši, ni nobenega oprijemljivega dokaza, njegovo nezadovoljstvo z zakonom pa je neverodostojno. Zakone in postopke v njih lahko spreminjamo po mili volji, dokler ne bo ljudi, ki bi za svoje odločitve odgovarjali s funkcijo, ne bo nič drugače.

Vir: Vojko Flegar, Dnevnik