Pred dnevi sem iskal kakšno raziskavo, ki bi – glede na dogajanja v Ukrajini – pokazala, koliko diktatorjem se je uspelo obdržati na oblasti, po tem ko se jim je “zgodila ulica”. Nekako v podzavesti imam, da jih ni bilo prav veliko. Toda nisem našel nobene statistike o tem. Namesto tega sem našel tole grafiko iz The Economista, ki kaže “uspešnost” afriških diktatorjev v drugi polovici 20. stoletja. Primerja spremembo v blaginji (BDP per capita) in življenjskem pričakovanju v času trajanja “mandata”. Huh, evidenca je katastrofalna. 

Vir: The Economist

Le dvema je na prvi pogled uspelo pomembno izboljšati blaginjo in življenjsko dobo svojega prebivalstva v času njune tiranije: Teodoru Obiangu Nguema v Ekvatorialni Guineji (+13 let) in Joséju Eduardu dos Santosu v Angoli (+11 let). Pri tem je prvi imel srečo z odkritjem nafte leta 1996, kar je povprečni BDP per capita v Gvineji dvignilo na 14,200 dolarjev. Toda to je samo povprečje, prihodki od nafte so namreč zelo koncentrirani v rokah nekaj družin.

Najslabše pa se je odrezal diktator Robert Mugabe, ki mu je v 33 letih tiranije, kar je dlje od življenjske dobe povprečnega državljana Zimbaveja, “uspelo” le-to znižati še za 3 leta in pol. Od leta 1980, ko je prevzel oblast, je BDP per capita v povprečju upadal za 1.2% letno. Težko si je predstavljati še hujšo nacionalno katastrofo. Morda kugo.