Kot poroča Delo, so pri nizozemski Stranki svobode (PVV) naročili študijo o posledicah izstopa iz EU, ki naj bi predstavlja “še enega v vrsti ekonomskih ekskurzov, ki tehta prednosti in slabosti evropskega povezovanja brez kakršnega koli občutka za kompleksnost dosedanje integracije“.

Cela stvar me spominja na vice o Radiju Erevan. Res je, da gre za nacionalistično (desničarsko) stranko, ki jaha na populističnem valu splošnega družbenega nezadovoljstva zaradi sedanje krize. Res je, da bi bi bil izstop iz EU ene izmed šestih ustanovnih članic evropske integracije pred dobrimi 60 leti, ekonomska neumnost par excellence. Toda …

Izstop iz same EU bi bil neumnost, ker bi se s tem Nizozemska odpovedala blagodatim proste trgovine in prostega pretoka delovne sile. Lahko bi si Nizozemska izpogajala podoben prostotrgovinski status kot Švica, toda izgubila bi mnoge druge prednosti. Denimo, izgubila bi status pooblaščenega EU pristanišča, kar bi močno prizadelo največje evropsko pristanišče Rotterdam in celotno regijo, ki živi od njega. Belgijski Antwerpen bi se močno razveselil tega.

Toda na drugi strani razmislek o članstvu v evropski monetarni uniji (EMU), torej v denarnem območju s skupno valuto evrom, ne bi bil odveč. Članstvo v EMU se je v času sedanje krize izkazalo kot izjemna ovira pri hitrejšem izhodu iz krize. Odpoved monetarni politiki in delu fiskalne politike je močno vplivala na sposobnost držav, da avtonomno in hitro reagirajo na krizo. Na škodo okrevanja in blaginje prebivalstva.

Evropska denarna unija preprosto ni bila dizajnirana za slabe čase, kot sem zapisal že v članku Evro unija za lepo vreme.

Po petih letih krize torej nismo dobili dogovora o fiskalni in transferni uniji niti prave bančne unije. Države so praktično še naprej prepuščene same sebi v času krize, ob tem da nimajo možnosti, da bi tiskale denar, devalvirale valuto ali se zadolževale v tujini po normalnih pogojih. Članice evro območja so v situaciji, ko imajo eno roko zvezano na hrbtu, druga pa je zlomljena. Nimajo veliko možnosti, da se branijo.

Se v takih pogojih splača vztrajati v denarni uniji? Švedska in V. Britanija sta imeli prav, da se uniji nista pridružili in da lahko prosto razpolagata z monetarno in fiskalno politiko. Ostale države z evrom pa se bodo morale odločiti ali jim taka slabo dizajnirana unija še koristi. Brez nje bi prav tako imele na razpolago povsem prosti dostop na trge ostalih držav, v času krize pa bi imele več možnosti, da se ubranijo. Te države bi se morale organizirati in kot blok zahtevati bodisi poglobitev integracije v smeri fiskalne in transferne ter prave bančne unije ali pa zagroziti s kolektivnim izstopom iz evrskega območja.