Je razlog ekonomske krize neoliberalni način ekonomije prostega trga kot tak ali je razlog krize praksa ljudi, ki so dobili preveč moči in zlorabili šibke vidike sistema? Je etična prenova neoliberalnega modela ekonomije sploh možna? Ali obstajajo drugačne sistemske rešitve v okviru ekonomije prostega trga – ali bo treba poseči po bistveno drugačni rešitvi? Kaj pa krščanski pogledi na ekonomijo?
To je le nekaj vprašanj, ki naj bi jih naslovil nocojšnji pogovorni večer v okviru Foruma za dialog med vero in kulturo v Atriju ZRC, Novi trg 2 (ob 19.30).
Hja, po potrpežljivem pregovarjanju sem sprejel izziv organizatorjev Foruma, da uvodoma predstavim teoretska ekonomska izhodišča tako glede prevladujočega gospodarskega modela zadnjih nekaj desetletij v sodobnem svetu, razloge za nastanek krize ter ali je na pogorišču minulega ekonomskega modela mogoče izvesti etično prenovo.
Tisti, ki spremljate moj blog, veste, da glede teh vprašanj nimam ozkih in ortodoksnih stališč, da nisem apologet teorij in modelov, ki so se izkazali več kot napačni. In da nimam nobenih težav teh stvari jasno in javno povedati. Tudi za ceno tega, da smo s kolegi zaradi nasprotujočih se stališč prišli precej “navštric”. Ker ne pripadam nobeni ekonomski šoli, nobenemu političnemu taboru in nobenemu klanu, sem lahko povsem neobremenjen v svojem razmišljanju. Na tem blogu poskušam dati prostor tudi neortodoksnim pogledom in razmišljanjem, tudi če se z njimi ne strinjam. Predvsem pa iščem ideje, koncepte in predloge, ki bi vodili k bolj vzdržnemu (socialno in ekološko) in dolgoročno stabilnemu gospodarskemu modelu. To pa pomeni najprej drugačne ekonomske politike za izhod iz krize in nato preoblikovanje gospodarskega modela, ki bo v razvitih državah z najbolj skrajnim ekonomskim modelom (predvsem ZDA) spremenil razmerja v distribuciji med kapitalom in delom.
Pri nas je zadeva precej bolj hecna. Pri nas o kakšnem neoliberalizmu, v smislu ameriškega ali britanskega, v zadnjem desetletju dejansko ne moremo govoriti. Pri nas je na eni strani prevladovala socialna država in skorajda popolna uravnilovka (najnižji koeficient neenakosti med razvitimi državami), na drugi pa je prišlo do erupcije čisto navadnega človeškega pohlepa v vrstah nekdanjih socialističnih direktorjev na eni in katoliške cerkve na drugi strani. Ni šlo za model neoliberalnega izkoriščanja spodnjih 99% s strani kapitalskega razreda (zgornjega 1%), pač pa za zapoznelo posledico nedokončane privatizacije in latentnega motiva po prevzemu kapitalske trdnjave. S strani menedžerjev na eni, ki so hoteli postati tudi lastniki, in s strani cerkve, ki je spet hotela postati premožna. Oba na nemeritorni način, zgolj s pomočjo finančne magije. K temu pa primešajte še banke v večinsko državni lasti, ki so najele v tujini 12 milijard evrov kreditov, da so lahko finančno asistirale tej erupciji pohlepa.
O tem, koliko neoliberalizma je bilo prisotno v tej erupciji pohlepa in kam na lestvici neoliberalizma se umešča naša družba, pa bo nocoj verjetno precej pestra diskusija. Spodaj še nekaj več podrobnosti od pogovornem večeru.
Forum za dialog med vero in kulturo
2. pogovorni večer
v torek, 11. februarja 2014, ob 19.30
v Atriju ZRC, Novi trg 2, Ljubljana
Moderator
dr. Igor Bahovec
Uvodničarja
dr. Jože P. Damijan
Tone Rode
Povabljena diskutanta
Matjaž Črnivec
dr. Dejan Jelovac
Alternative neoliberalni ekonomiji?
Po padcu komunizma v Evropi so mnogi v Sloveniji – in drugje – pričakovali, da bosta demokracija in kapitalizem prinesla vsestranski napredek in boljšo prihodnost. Razvoj demokratizacije in ekonomska rast, ki jo je na globalni ravni obetal neoliberalizem, sta se jim zdela skoraj samoumevna – precej osamljena opozorila so bila prezrta ali utišana. Razvoj pa ni šel v to smer. Dve desetletji kasneje smo sredi velike družbene krize, ki sega v vsa področja življenja. Pogosti so občutki razočaranja, ogorčenja, nostalgije, nemoči, protesta.
Eden na zunaj najbolj vidnih izrazov krize in njenih posledic je ekonomsko področje. V svetovnem, evropskem in slovenskem okviru smo bili in smo priče fiaska nekaterih ključnih izrazov uporabe neoliberalistične ekonomije. Plačilo za neuspehe in zablode bomo plačali državljani. Na mestu se je zato vprašati o mejah neoliberalne ekonomije in možnih alternativah oziroma izboljšavah.
Je razlog ekonomske krize neoliberalni način ekonomije prostega trga kot tak ali je razlog krize praksa ljudi, ki so dobili preveč moči in zlorabili šibke vidike sistema? Je etična prenova neoliberalnega modela ekonomije sploh možna? Ali obstajajo drugačne sistemske rešitve v okviru ekonomije prostega trga – ali bo treba poseči po bistveno drugačni rešitvi? Kaj pa krščanski pogledi na ekonomijo?
Končno si je smiselno zastaviti tudi vprašanja kot so: Je možna ekonomija v službi solidarnosti med ljudmi: ekonomija, ki ne bo povečevala revščine mnogih ampak prispevala k človeškemu dostojanstvu vseh? In pa, kaj lahko kristjani in drugi ljudje dobre volje naredimo za to.
Kratko rečeno: kako misliti in udejanjati ekonomijo, po kateri bo človek bolj človeški – in pa: ali si jo sploh želimo na način, da smo zanjo pripravljeni nekaj narediti?
DAMIJAN blog 
Vse ok. Samo ena stvar morda zahteva malce drugačen pogled. Morda gre samo za optiko, motnjo v steklu 🙂 Res je, da so pri nas stvari nekoliko hecne. Morda bi lahko rekli Šentflorjanske, zatohle ali pa celo ruralne, obrobne, primitivne. Ampak ko se malo dalj časa ustaviš ob vprašanju, ali so načini in delovanje neoliberalne družbe res tako zelo drugačni v grapi pod alpami in širnem svetu, vidiš pravzaprav več stičnih točk, kot razlik. Mislim, da se v državno korporativnih mešetarjenjih zahodnih trgov dogajajo pravzaprav identične stvari, kot pri nas. Neoliberalizem je pokopala naivnost in vera, kot pred desetletji naš samoupravni socializem. Saj se še spomnimo ne? “Teoretično dobro podprt sistem, ki ne deluje v praksi :)”. Razlika je le ta, da se na vasi hitreje stvari opazijo in pravzaprav nič ne more ostati skrito. Medtem ko se v Angliji, predvsem pa v ZDA dogajajo tam daleč, oziroma zelo visoko. Ko se Google in Apple dogovorita o mezdi in in si razdelita trg, ne vidim v tem prav nikakršno drugačno delovanje, kot v podpisu na prtiček naših glavnih gradbincev v devetdesetih letih nekje v dolini. Res je vse skupaj bolj hecno in smešno, ali celo burleskno. Ampak v samem dejanju ni razlike. Ko se prijatelji zberejo v velikih bankah, skupaj s svojimi bivšimi zaposlenimi, ki danes sodelujejo pri pripravi reševalnih programov držav, ali so celo predsedniki vlad in si manejo roke ob uspešni socializaciji dolgov, tudi ne opazim kakšne velike razlike. Ko se 92% denarja ustvarjenega iz nič zavrti na ruleti dogovorov nekaj največjih bank o obrestnih merah, špekulacijah in nepremičninah ter se v tem išče profite, spet ne vidim neke velike razlike z našimi borznimi mešetarji, kot so Šrot, Bavčar it’d… Samo obleke so na zahodu malo bolj stylish, pisarne za velike fante in predvsem obstaja nek privid neke normalnosti ker je red velikosti drugačen. Stvari so pač tam daleč v Washingtonu, Londonu itd… Nekje v sredini, ki je na žalost vedno manjša, stvari nekako še ostajajo naivno poštene. Ampak ta sredina se je počasi zmanjšala toliko, da se tisti 1% kot pri nas kaže v vsej svoji blaznosti. Saj vemo, kako so v Iraku ustvarjali ogromno prijateljsko industrijo, ki počasi nadomešča ameriško vojsko. Lastniki podjetji, ki so priklopljena na javni denar pa sami družinski prijatelji. Iskreno mislim, da kakšne bistvene razlike ni.
Všeč mi jeVšeč mi je
Brezplodne debate, če ne zaradi drugega zato, ker se vedno sprevržejo v dokazovanje, kdo je pa le še malo bolj pošten in dobrega srca od soseda. In že goraj berem o socialno in ekološko vzdržnostnem razvoju, kar pač bi naj to že bilo.*
Vseeno pa morda beseda o tem, da liberalizem ni tako zelo “neetičen” oziroma s strani njegovih zagovornikov neideološki. Etična (ali ideološka) podstat liberalizma je v razpolaganju s sadovi svojega dela in šparanja. Zapisano pa je že v 1. božji zapovedi.
Ni pa to naravno stanje, kar se morda zaradi splošne sprejetosti danes spregleda.
Jasna stvar, ima pa veliko prednost. Par tisoč let že fino dela in splošno sprejeto je.
* Za smeh. Predstavljajmo si, da bi se 5 ali 10.000 let nazaj odločili, da drugega ne bodo delali, motik bodo pa naredili le toliko, da ne bo slučajno zmanjkalo lepih okroglih kamnov za prihodnje rodove.
Všeč mi jeVšeč mi je
“Je razlog ekonomske krize neoliberalni način ekonomije prostega trga kot tak ali je razlog krize praksa ljudi, ki so dobili preveč moči in zlorabili šibke vidike sistema? ”
Jaz to razumem kot eno in isto vprašanje in hkrati kot napačno vprašanje. Neoliberalni kapitalizem razumem kot odgovor na krizo keynesijanskega kapitalizma v 70-tih letih. Ta odgovor bi se v enem stavku glasil: uničiti povojno socialno demokracijo za zvišanje profitnih stopenj.
Natanko to se je tudi zgodilo in se dogaja še danes. Neoliberalni obrat v 70-tih letih je bil z vidika lastnikov kapitala nujen, preprosto nujen. Stroški dela na zahodu so dosegli zgodovinski višek, inflacija je divjala, Zah. Evropa in Japonska sta se že dobro pobrali in konkurirali Američanom. Margaret Thatcher zato ni bila nikakršna “železna lady”, prej je bila “želatinasta” lady, ki se je kar se da dobro prilagodila in upognila izjemnim sistemskih pritiskom. Neoliberalni kapitalizem zato ni izdelek Thatcherjeve in Reagana, ampak je izdelek kar samega kapitalizma, ki se je znašel v veliki krizi.
Seveda je bilo potem treba izvesti gigantski projekt financializacije, vso proizvodnjo preseliti v Azijo, uničevati sindikate, davke na kapitalske dobičke in na prihodke bogatih znižati na rekordno nizke ravni in za povrhu ustvariti velikanski korpus svodobno-tržne ideologije, katere glavni namen je zakriti vso to brutalnost, ki je v bistvu tudi normalnost samega sistema. Zdaj ne deluje niti to več. Ta lepa in dolga leta prepričljiva ideološka podoba je vsak dan tanjša, grdota, ki prihaja izza nje pa vsak dan bolj očitna. Samo globoke sistemske spremembe bi lahko kaj premaknile na bolje. Eden morda zanimivejših avtorjev na to temo je Richard Duncan:
Všeč mi jeVšeč mi je
Lej Urban. Pojma nimam o ekonomiji. Ampak s svojo omejeno pametjo nikakor ne morem razumeti, na kakšen način si je peščica (Komercialne banke) v tem neoliberalnem sistemu prisvojila privilegij kreiranja denarja. In kreacija denarja ni kakšen blazen sad lastnega dela, ali celo šparanja, kot praviš. Mislim, da bi ga tudi sam veliko prišparal in ustvaril s kakšnim dobrim fotokopircem, če bi mi policaji to dovolili.
Všeč mi jeVšeč mi je
Vzami kos papirja, napiši: “Gregor Vesel plačam prinosniku 5.000 EUR 1.1.2016 v Ljubljani”, podpiši se, napiši kraj in datum. Pojdi v trgovino in si kupi s tem papirjem kilo kruha. Vioila, in si “kreiral” denar.
Še malo bolj moderno. Naredi Bitcoin2, ljudje naj nalagajo na tvoj račun denar, za to dobijo virtualni kovanec, ti pa z naloženim denarjem kupi kruh. Spet si “kreiral” denar.
To ni tak big deal, to so običajni posli. In ne vem, če imajo kaj veliko opraviti s krizo sami po sebi. Sploh pa nimajo nobene veze z neoliberalizmom.
Pa ni bila poanta v tem. Poanta je bila, da neoliberalizem ni “neetičen”. Etična podstat je. Splošno sprejeto je, da, recimo, če si narediš iz kosa železa in kosa lesa sekiro, da je tvoja in ti z njo v vsem razpolagaš. Ne pa morda, da moraš del posekanega lesa prispevati premraženemu (socialna država) ali da morda sekira sploh ne more biti tvoja, ampak je državna, ti jo lahko pa samo uporabljaš (naš socializem), ali da morda moraš sekati, država ti bo dala pa dovolj drv (mal bolj oštri socializem azijatskih variant), ali da je morda sekira potem vsem na razpolago, da si nasekajo drv (stare skupne lastnine plemen in tudi ideja našega samoupravnega socializma). Vsak tak sistem ima neko idejo, kaj je prav in kaj ne. To je etika določenega sistema. Ni en sistem bolj etičen, drug pa manj.
Velika neumnost je pa sistem razlagati kot neko zaroto peščice bogatih, ki potem neetično izkoriščajo rajo. Sicer povsem sprejemam, da akumulacija rodi akumulacijo in da je sistem vsaj na kratek rok naravnan k temu, da se razlike večajo (na dolgi rok se po moje stvari menjajo — danes bogati niso bili bogati pred 1000 leti). Če ti že imaš sekiro, boš verjetno z njo zaslužil več, kot pa jaz, ki si jo moram šele narediti. To sprejemam. Ni pa to etična podstat kapitalizma.
Všeč mi jeVšeč mi je