Tokrat se strinjam s Kenom Rogoffom*, ki je na okrogli mizi tradicionalnega gospodarskega srečanja (WEF) v Davosu povedal, da je bila uvedba skupne valute v EU “giant historic mistake“. Rogoff ima prav, ko pravi, da so države z uvedbo evra preveč hitele in da evro ne more preživeti brez tesnejše fiskalne unije. Še več, sedanjega stanja, ki producira recesijo in visoko brezposelnost med mladimi, evropski voditelji ne morejo nadaljevati še naslednjih pet let. Situacija je nevzdržna.

Res je, o čemer sem pisal že pred časom (tukaj, tukaj in tukaj), da je bil evro prvenstveno politični projekt, v katerega so tedanji evropski voditelji vstopili prehitro in slabo pripravljeni. V želji, da bi zmanjšali volatilnost deviznih tečajev in odvrnili špekulativne napade na posamezne valute, so se odločili za monnetarno unijo. Vendar ne za čisto pravo monetarno unijo, pač pa za asimetrično monetarno unijo, torej takšno s skupno valuto in brez transfernih mehanizmov za reševanje morebitnih asimetričnih šokov (kriz v posameznih članicah). Odločili so se za invalidno dizajnirano monetarno unijo oziroma unijo samo za dobre čase. Na možnost slabih časov in vzdržnost evro območja niso želeli misliti.

In tako kot septembra lani, lahko še enkrat ponovim:

Evro je bil uspešen politični projekt. Neuspešen je postal samo zaradi prirojene invalidnosti dizajna evropske monetarne unije. Če bi v EU imeli normalno, simetrično monetarno unijo, kot jo imajo v ZDA, bi šla sedanja kriza zelo hitro mimo. Toda namesto tega je EU dovolila, da Nemčija uveljavi svoje absolutno enostransko in sebično stališče, da mora vsaka država sama reševati svoje probleme. Če pa že EU pomaga, pa za zelo visoko socialno ceno. Še več, EU je centralno uvedla ostro politiko varčevanja, po kateri morajo vse članice čez noč odpraviti neravnotežja, ki so nastala zaradi reševanja bančnih težav, ki so posledica tega, da so – poenostavljeno rečeno – banke financirale povečan nemški izvoz v periferne članice.

Tragedija te kratkovidne enostranske politike Nemčije je, da bodo z njo izgubile ne samo periferne članice, ki so zapadle v globoko gospodarsko depresijo, pač pa tudi Nemčija, ker periferne članice ne bodo več mogle  več uvažati njenih izdelkov v podobni meri kot prej. Izgubili bodo vsi. Recesija, ki se je vrnila v zadnjih dveh letih, je posledica tega. Toda pred nami je lahko še desetletje tovrstnega mučenja in umiranja na obroke.

Toda problem je še večji: ker je takšno horuk odpravljanje nakopičenih težav preko noči z – iz strani Nemčije diktirano – ostro politiko varčevanja socialno nevzdržno, bo prejkoslej prišlo do socialnega upora v perifernih članicah ter izstopa iz evro območja. S tem pa do ogrozitve obstoja ne samo evra kot skupne valute, pač pa celotnega političnega projekta združevanja Evrope.

______

* Ken Rogoff je profesor na Harvardu in nekdanji glavni ekonomist IMF. “Negativno slavo” si je pridobil, ko so lani razkrinkali, da je v študiji (s Karmen Reinhart) o povezavi med javnim dolgom in rastjo nedopustno manipuliral s podatki. Reinhartova in Rogoff sta sicer oblikovala zgodovinsko serijo makro podatkov o državah in krizah in na tej osnovi objavila veliko število preglednih študij (glej v NBER). V študijah sicer ni nobene ekonometrije, pač pa zgolj navajanje povprečij, ki pa se jih očitno tudi da manipulirati s selekcioniranjem časovnih obdobij, držav ter utežitvijo podatkov. Verjetno bo treba angažirati še kakšnega doktorskega študenta, da za nazaj pregleda točnost izračunov Reinhartove in Rogoffa tudi v ostalih študijah.