V zelo znani študiji “Growth Is Good for the Poor” sta Dollar in Kraay (2002) na vzorcu 92 držav ugotavljala, da je gospodarska rast dobra za revnejše. Natančneje, dohodek tistih v spodnjih 20% populacije glede na dohodek narašča v isti meri kot raste povprečni dohodek. Ta študija je bila sicer za mnoge kontroverzna (denimo Ashley, ‎2007; itd.), lani pa so Dollar, Kleineberg in Kraay (2013) v novi študiji “Growth Still is Good for the Poor” svoje ugotovitve iz prve študije še utrdili na vzorcu 118 držav, in sicer da dohodek spodnjih 20% in 40% populacije ne odstopa od rasti povprečja.

Konec lanskega leta pa so v novi študiji “Growth is (really) good for the (really) rich” Campos-Vazquez, Chavez in Esquivel (2013) obrnili fokus in na podlagi iste metodologije kot Dollar in Kraay (2002) pogledali, kaj se dogaja z rastjo dohodkov tistih v najvišjih dohodkovnih razredih (zgornjih 10%, 1%, 0.1% in 0.01%). Ugotovili so, da zgornjemu percentilu (top 10%) dohodki naraščajo v skladu s povprečnimi dohodki, medtem ko zgornjemu 1% populacije rastejo hitreje. Še več, v slabih časih tistim v najvišjih dohodkovnih razredih dohodki manj padejo kot povprečju.

Vir: Campos-Vazquez, Chavez in Esquivel (2013)

Sklep Campos-Vazqueza, Chaveza in Esquivela je tako, da je gospodarska rast zelo dobra za zelo bogate. V dobrih časih jim gre bolje, v slabih pa so njihovi prihodki manj občutljivi za krizo.

Te ugotovitve je seveda mogoče zelo populistično interpretirati, da je gospodarska rast (zelo) dobra samo za (zelo) bogate. Nekateri bi celo pohiteli s sklepi, da je pehanje za gospodarsko rastjo slabo, saj zaradi tega nekateri (najbolj bogati) bogatijo še bolj. Še več, da je treba odpraviti kapitalizem.

Vendar bi s tem popolnoma zgrešili poanto. Gospodarska rast je dobra za vse, z njo vsi pridobimo. Bolje je imeti 3% rast BDP kot ničelno ali negativno rast, saj z rastjo vsakemu izmed nas rastejo prihodki in nastajajo nova delovna mesta, medtem ko nam ob negativni rasti upadajo ali izgubljamo službe. Res je, da nekateri z rastjo pridobivajo več (predvsem menedžerji in zaposleni v finančnem sektorju), toda to nikakor ne more biti argument proti rasti, pač pa kvečjemu argument za (nekoliko) spremenjeno politiko redistribucije dohodkov. Ali drugače rečeno, kako tistim zgoraj odščipniti del povečanega dohodka in ga nameniti za bolj kvalitetne javne storitve, od šolstva do zdravstva.

Vendar pa to slednje, da ne bo pomote, ne velja za Slovenijo. V Sloveniji je neenakost dohodkov med vsemi razvitimi in polrazvitimi državami najmanjša. Gini koeficient, ki meri neenakost (glej sliko) je pri nas najnižji med vsemi OECD državami. Drugače rečeno, enakost porazdelitve dohodkov v Sloveniji je večja kot v najbolj socialnih državah, večja kot v Danski, Norveški, Švedski ali Finski. Slovenija je absolutni rekorder glede enakosti. Tako smo enaki, da to meji že na uravnilovko. Ali z drugimi besedami, praktično je težko še bolj enakomerno porazdeliti dohodke. Težko še več vzamemo tistim, ki več zaslužijo (zaradi boljše izobrazbe in več napora, ki ga vlagajo v delo), da bi dali tistim, ki zaslužijo manj.

V Sloveniji je glavni problem, kako po eni strani zagotoviti več delovnih mest, da bi lahko vsi delali in pridobili z gospodarsko rastjo, in po drugi strani, kako bolje stimulirati tiste, ki želijo delati več, da bi se jim tudi splačalo več delati (ne pa da jim država prek davkov pobere med 55 in 60 centov od vsakega dodatno zasluženega evra).