Odličen zapis Lenarta J. Kučića v Sobotni prilogi Dela o sodobnih morilcih, ki prek brezpilotnih letal kot v računalniških igricah za otroke ubijajo “realne” ljudi širom sveta. Namišljene “teroriste” oziroma tiste, ki jih ZDA razglasijo za “sovražnike”. Brandon Bryant jih je ubil 1,626 preden se je duševno zlomil.
V postave in njihovo vozilo je usmeril nevidne laserske žarke, ki so raketo usmerili proti cilju. Slušalke so ukazale ogenj in čez nekaj dolgih sekund se je na vseh zaslonih pokazala bela svetloba. Ko so kamere znova razločile podrobnosti, sta s pilotom preletela območje eksplozije in natančno posnela razdejanje. Okoli avta so ležali ostanki trupel, malce stran sta opazila ranjenca, ki mu je izstrelek odtrgal nogo. Na posebni kameri sta opazovala, kako je iz njegovega telesa skupaj s krvjo odtekala toplota. Ko se je ranjenec umiril, sta s pilotom potrdila končno število žrtev in odletela.
Naloga se je zdela kot vsaka druga, ki sta jo opravila med urjenjem, a tokrat tarče niso umrle samo v računalniškem simulatorju. Raketa je bila resnična – kot tudi razdejanje in trupla, ki sta jih pustila ameriška vojaka, oddaljena skoraj deset tisoč kilometrov stran.
Prve prave misije Bryant nikoli ni mogel pozabiti, je oktobra povedal v pogovoru za ameriško revijo GQ. Njegova trpka izpoved je javnosti prvič približala delo anonimnih upravljavcev brezpilotnih bojnih letal, ki se zaradi zapovedane tajnosti o službi ne smejo pogovarjati niti z najbližjimi svojci. Spregovoril je o stresu, nočnih morah in psihičnih težavah operaterjev, ki so igrali smrtonosne računalniške igre, čeprav jih niso pripravili na resnično ubijanje. Ko se je dokončno zlomil in zapustil enoto, so mu izplačali velikodušen dodatek za uspešnost in v pohvali napisali, da je v boju ubil 1626 ameriških sovražnikov
Vir: Lenart J. Kučić, Sobotna priloga Dela
George W. Bush in Donald Rumsfeld pri manipuliranju razlogov za napad ter izvedbi napada na Irak in Afganistan nista bila noben eksces, pač pa zgolj manifestacija razvoja sodobne vojaške tehnologije in politične realnosti v ZDA. Razvoj informacijske in vojaške tehnologije v zadnjih desetletjih je “voditeljem” oziroma tistim, ki v skritem zavetju “voditeljev” vodijo strateške in taktične aktivnosti držav, predvsem ZDA, dal neizmerno moč nad nadziranjem ljudi in nad zlorabo tehnologije v politične in zasebne (gospodarske) namene.
V igri je preveč tisoč milijard dolarjev ekonomskih interesov, da bi kdorkoli izmed nas lahko to zaustavil. Brandon Manning, Julian Assange, Edward Snowden in Brandon Bryant so morda največji heroji tega sprevrženega časa. Če komu, bi morali njim podeliti Nobelove nagrade za mir. “Seveda” jih ne bodo dobili. In prav njihova mizerna usoda (eden je v zaporu za 35 let, drugi se skriva na ekvadorskem veleposlaništvu, tretji je v azilu v Rusiji, četrti je duševni bolnik) deluje kot največji zastraševalni manever. Kdor se odloči razgaliti ta zločinski mehanizem, se nima kam umakniti. Nima prihodnosti.
Ne vem, kako to sprevrženost zaustaviti. Nekoč nedolžne otroške igrice so se danes sprevrgle v trening bodočih poklicnih morilcev, ki ubijajo na daljavo. Ali v razvoj algoritmov za nadzorovanje osebnih komunikacij. Ali razvoj algoritmov za visoko-frekvenčno trgovanje na finančnih trgih. Itd., itd. Naši otroci se med igranjem nezavedno rekrutirajo v potencialne morilce na daljavo, orwellovske “velike brate” oziroma brezčutne programerje česarkoli, kar ima negativne družbene posledice, vključno s finančnim trgovanjem.
Morda je lahko naš prispevek vsaj v tem, da našim otrokom pojasnimo etične dimenzije programiranja, dizajniranja novih tehnologij ali samo uporabe (igranja) tovrstnih igric. Da jih vzgajamo v duhu humanizma in etike. Vsakdo izmed nas lahko prispeva vsaj tako, da “ustvari enega potencialnega morilca na daljavo manj” oziroma da vzgoji ozaveščeno, humano in zrelo osebnost preden se poda iz domačega gnezda v kolesje sodobnega gospodarskega mehanizma.
DAMIJAN blog 
Ta strašljiva novica v bistvu potrjuje tezo Hanne Arendt, da je zlo anonimno. Zlomijo se tisti, ki imajo neposredno krvave roke. Človek zmore prebaviti samo omejeno količino zla, pa naj bo še tako sprevržen. Tisti, ki z žrtvami nimajo direktne povezave se pravzaprav nikoli ne zlomijo, čeprav je njihova dejanska odgovornost za spočetje zločina mnogo večja. Sam sem že v otroštvu od starih staršev in kasneje tudi od drugih slišal zgodbe o t.i. likvidatorjih, ki so izvajali povojne poboje. Večinoma so vsi končali kot pijanci in popolne moralne razvaline. Tisti, ki so vse skupaj ukazali pa niso kazali znakov kakršnega koli moralnega zloma. Analogijo lahko dandanes najdemo pri bankirjih, politikih, pa celo pri običajnih državljanih. Nihče se za nastalo situacijo ne čuti kriv, čeprav je jasno, da, če že nismo aktivno sodelovali v plenjenju, smo pa bili deležni plena. Ta plen se nam na karmični način sedaj vrača v obliki bančne luknje. In morda ali zelo verjetno za nastalo situacijo nihče pravzaprav niti ni kriv, vsaj ne v obliki, ki bi opravičevala pregon in zadostila vse večjemu pogromaškemu vzdušju v maniri “ukradli so nam državo”. Saj ljudje v resnici sploh nismo tako slabi. Le svet je postal za nas preveč kompleksen, da bi lahko dobro razumeli vzroke in posledice naših dejanj. In to nam daje moralno odvezo. Kje je rešitev in kakšen so ekonomske implikacije?
Ne glede na veliko globaliziranost sodobnega sveta, človekovi socialni mehanizmi izvirajo še iz pred civilizacijskega obdobja in delujejo dobro samo v okolju, ki smo ga sposobni dojeti. V vsem ostalem smo dandanes mnogo preveč odvisni ravno od tistih, ki se za posledice svojih dejanj čutijo najmanj odgovorne. Čeprav nihalo zgodovine trenutno z vso hitrostjo drvi proč od t.i. neo-liberalnega družbeno ekonomskega modela, pa na drugi strani, torej v visoko regulirani državi, rešitve zagotovo ne bomo našli. V slovenski državi, ki z neo-liberalizmom dejansko nikoli ni imela nobene veze še toliko manj. Slovenska država je davčna Sibirjia, ki državljanom in podjetjem pobira rekordne deleže prihodkov, upravlja s pretežno večinskim deležem premoženja a z vsem skupaj dela kot svinja z mehom. Vsa korupcija je samo zunanji odraz tega stanja in bolj ko se jo z novimi in novimi zakoni in inštitucijami poskušamo znebiti, bolj se korupcija v resnici krepi. Vse skupaj izgleda kot bi se poskušali rešiti iz živega peska. In namesto, da bi delali na tem, da se okrepi lokalna avtonomija v smeri večje obvladljivosti in prevzemanja odgovornosti, je obsežen propagandni medijski aparat vprežen v diskvalifikacijo majhnih občin itd. Namesto, da bi akumulacijo pustili tam kjer se ustvari, torej v podjetjih, jih z novimi in novimi davki ožemamo do bridkega konca.
Nemci svoje moralnosti niso zadeli na loteriji. Ne pozabimo, da je meščanstvo, kot nosilec nemškega razvoja, celotni srednji vek preživelo svobodno v, od knezov neodvisnih, samoupravno vodenih mestih.
Všeč mi jeVšeč mi je