Sandra Damijan

Danes so mediji povzeli CPI 2013 lestvico mednarodne organizacije za boj proti korupciji Transparency International, ki meri zaznavo korupcije v javnem sektorju, na podlagi katere naj bi se Slovenija »potapljala« v korupcijo.

Pa je temu res tako?

Prvič, treba je vedeti, kaj indeks CPI dejansko meri in kako ga interpretirati. Indeks CPI meri zaznavo korupcije v javnem sektorju, to pomeni zaznavo korupcije v administrativnem sistemu in politiki. Ne gre za (zaznavo) korupcije v celotni družbi oziroma državi ali v gospodarski dejavnosti. Ali drugače rečeno, ta raziskava zajema samo zaznavo korupcije, povezane z javnimi institucijami in uradniki.

Drugič, v letih, odkar Transparency International meri zaznavo korupcije, se je občutljivost javnosti za prepoznavanje korupcijskih praks oziroma problematičnost korupcije kot družbenega fenomena močno povečala. Od tabu teme se je korupcija preselila v osrednji focus tako na nacionalni ravni kot na ravni mednarodnih sporazumov in pogodb. In ravno to je namen iniciative Transparency International: da se poveča zavedanje javnosti glede škodljivosti korupcije in da se odpre javna diskusija o tem, kako se učinkovito boriti proti njej. Na nacionalni in na mednarodni ravni.

Toda naše večje zavedanje korupcije danes, pa še ne pomeni nujno tudi, da je korupcije danes več, kot je je bilo pred 15 ali 20 leti. Ali pred 50 leti. Tudi ne pomeni, da je korupcije letos več kot lani. Le bolj pozorni smo nanjo.

Kako relevanten je potem indeks zaznave korupcije CPI? Percepcija (zaznava) nekega pojava ter realno stanje sta lahko daleč vsaksebi. Odvisno je od gledišča oziroma od – osebne ali družbene – ozaveščenosti glede nekega pojava. In na to zaznavo pojava lahko vpliva mnogo dejavnikov.

O tem sem že pisala v Je Slovenija najbolj korumpirana evropska država? Merjenje korupcije je namreč metodološko precej zahteven, če že ne nemogoč podvig. Namreč razširjenosti korupcije ni mogoče neposredno izmeriti, mogoče je z anketami oceniti le percepcijo ljudi glede razširjenosti korupcije. Tukaj pa se pojavi precej metodoloških problemov.

Prvič, v Sloveniji se je v zadnjem letu pojavilo nekaj odmevnih korupcijskih škandalov, kar seveda upravičeno povzroči, da so ljudje na pojem korupcije zaradi intenzivnega poročanja medijev (in bombastičnih naslovov, kot je npr. današnji v Delu Svetovna lestvica korupcije: Tonemo!) bolj pozorni in bodo seveda v raziskavi za letošnje leto odgovorili, da je korupcija zelo razširjena, čeprav se jim še lani ni zdela tako razširjena. Gre preprosto za psihološki moment, ustvarjen z odkritjem koruptivnih praks ter intenzivnim medijskim poročanjem o njem. Večja javna pozornost na korupcijo ne pomeni nujno, da imamo slednje več, temveč lahko pomeni, da korupcijo bolje razumemo in imamo manjšo toleranco do tovrstnih dejanj.

Drugič, na zaznavo korupcije v širši javnosti vpliva tudi stanje, v katerem je gospodarstvo. Kadar je gospodarstvo v krizi, kadar je kriza globlja in traja dlje časa in se globoko zaje v socialno tkivo, se tudi nezadovoljstvo javnosti nad politiko in gospodarstvom močno poveča. S tem pa se močno poveča javna pozornost na korupcijo in zmanjša toleranca do nje.

Bodite pozorni na gibanje indeksa CPI: v času pred krizo je bila zaznava korupcije bistveno manjša, bolj globoka in dlje časa kot traja kriza, bolj se povečuje zaznava korupcije. Toda velika večina korupcijskih zadev, ki so tudi sopripomogle k stanju gospodarstva danes, se je zgodila v času pred začetkom krize. Torej v času, ko je bila zaznava korupcije še zelo nizka. Upam si trditi, da danes korupcije ni več kot v času pred krizo, mislim, da je je celo bistveno manj. Le javnost je danes bolj občutljiva nanjo.

In tretjič, zaznavanje korupcije je zelo različno med državami – tako zaradi različnih kultur, različne regulacije koruptivnih praks, različnih načinov ozaveščanja oziroma poročanja o tem fenomenu ter seveda zaradi različnega stanja, v katerem so njihova gospodarstva.

Zato moramo biti previdni pri interpretaciji rezultatov in sporočanju slednjih različnim deležnikom. Bombastično poročanje o korupciji ima lahko kontraproduktivne učinke – lahko nas privede do nastanka t.i. korupcijske pasti (“corruption trap”). Lahko privede do tega, da se bo razširilo mnenje, da sta politika in poslovno okolje izjemno koruptivna. Tako koruptivna, da se v takem okolju ne splača investirati ali poslovati s podjetji iz tako koruptivne države.

Vtis, da je korupcija vdrla v vse pore družbenega življenja, je seveda lahko še močnejši, kot navajajo mediji. Toda pomembno je predvsem to, da se povečuje javna zavest glede njene škodljivosti, zmanjšuje toleranca do nje in da se jo aktivno preganja (sedaj precej bolj kot kadarkoli prej).

Ali pa morda mislite, da je bil komunistični sistem manj skorumpiran, ker se o tem ni govorilo? Ali da je bilo korupcije manj v letih 2004-2007 kot danes, ko nam je vsem šlo dobro in se nismo toliko ozirali naokrog po ostalih?

In, če uporabim zelo slikovite besede odhajajočega predsednika KPK, ki pravi, da je imel priložnost pogledati v slovensko greznico: to torej pomeni, da imamo končno pogoje za vzpostavitev učinkovitega sistema čiščenja fekalij. Če bi to bilo 20 let nazaj, ne bi imel niti krtačke za WC.