Analiza ekonomistov IMF iz leta 2011 (Jaime Guajardo, Daniel Leigh, and Andrea Pescatori, Expansionary Austerity: New International Evidence, 2011, 2011), ki je pokazala, da so zloglasni »Bocconi boys« (Alesina, Ardagna, Giavazzi, Pagano, Perotti in Tabellini) uporabljali pristransko metodo za identifikacijo varčevalnih obdobij in da je ob uporabi pravilne metode, ki upošteva dejanske uradne podatke glede varčevalnih ukrepov, kontrakcijska fiskalna konsolidacija prav v vseh zajetih državah vodila v zmanjševanje domačega povpraševanja in BDP. Torej, fiskalno varčevanje nima pozitivnih učinkov na rast, pač pa vodi v oziroma poglablja gospodarsko recesijo.

Kotrakcijska fiskalna politika ima pač kontrakcijske učinke. Ali po domače, zmanjšanje javne porabe zmanjšuje agregatno porabo in s tem BDP.

Nadaljujte z branjem→

Karmen Reinhart iz dvojca Reinhart – Rogoff, katerih študijo o negativnem vplivu visokega dolga na rast so razkrinkali kot polno napak, je na Bloombergu objavila komentar, v katerem dokazuje, da Paul Krugman nima prav, ko trdi, da visok javni dolg ni nujno povezan z visoko ceno zadolževanja. In seveda, da je Krugman pozabil na razliko med nominalnimi in realnimi obrestnimi merami.

Hm, prinesite kokice in pijačo, kajti to se bo nadaljevalo. Nadaljujte z branjem→

Ta teden bom pisal o velikem nategu, ki se je zgodil na področju makroekonomske teorije v 1970-ih letih in ki determinira naše današnje razumevanje gospodarstva ter receptov za rešitev krize. Vse je v predpostavkah. V tem ali verjamete v to, da so ljudje hiper racionalni in da so trgi hiper učinkoviti. Če verjamete v to, se kriza ne more zgoditi. Če se pa po nekem čudežu zgodi, pa država ne sme poseči (niti z monetarno niti s fiskalno politiko) v njeno reševanje, saj se bodo trgi sami pozdravili. Plače se bodo znižale in gospodarstvo se bo vrnilo v novo ravnotežje. Nadaljujte z branjem→

Zanimiv komentar v The Economistu o “nemški krivdi” glede prevelikega presežka v trgovinski bilanci. Nemčija seveda igra igro “beggar thy neighbour”, ko zaradi premajhnega domačega povpraševanja izvaža deflacijo in depresijo v ostale članice evro območja. Toda pri tem ne smemo pozabiti, da bi Nemčijo lahko kadarkoli ustavila ECB iz Frankfurta. ECB bi, če ne bi bila “tako sadistično osredotočena na nizko inflacijo“, z dvigom inflacije nevtralizirala nemški izvoz deflacije. Denimo, da bi s kupovanjem državnih obveznic povečevala denarno maso ali da ne bi nevtralizirala nemškega fiskalnega stimuliranja (če bi do njega prišlo) z umikanjem denarja. Nadaljujte z branjem→

Fama is a staunch defender of efficient markets and rationality, while Shiller argues, “The theory makes little sense, except in fairly trivial ways.” Shiller emphasizes “the enormous role played in markets by human error, as documented in a now-established literature called behavioral finance.” Shiller also says, with regard to rational expectations, that “Professor Fama avoids theories that describe … irrational behavior, and I think he’s wrong about that.”

Is Shiller correct? Should economists drop the assumption of rational expectations, at least in some instances? Nadaljujte z branjem→

Poslabšana napoved gospodarske rasti Evropske komisije za Slovenijo (letos povečanje upada iz -2% na -2.7%, naslednje leto pa iz -0.1% na -1%)  je bila pričakovana, tudi sam sem jo napovedal pred meseci. Poslabšana napoved je logična posledica dejstva, da rahlo naraščajoč izvoz ne more nadomestiti izpada povpraševanja gospodinjstev, države in investicijskega povpraševanja. Tri izmed štirih komponent agregatnega povpraševanja so nizke oziroma upadajo, zato se gospodarska recesija poglablja. Nadaljujte z branjem→

O tem se že dolgo spravljam nekaj napisati. V zadnjih letih je bilo narejeno precej študij, ki v drugačno luč postavljajo trditev klasične, neoklasične in nove teorije zunanje trgovine, da so koristi od zunanje trgovine za vse države pozitivni. Ta trditev sicer še vedno drži, na agregatni ravni so koristi za vsako državo pozitivne, problem je le v porazdelitvi teh koristi med gospodarskimi panogami ter med nosilci “produkcijskih faktorjev“. Zadnji dve desetletji eksplozivnega napredovanja globalizacije sta namreč pokazali, da so te koristi v razvitih državah zelo neenakomerno porazdeljene. Običajno močno pridobijo lastniki podjetij (kapital), ki proizvodnjo selijo v cenejše države, izgubljajo pa zaposleni (delo), ki bodisi izgubijo službe ali pa so prisiljeni delati za nižje plače.

Za pokušino spodaj navajam letošnjo študijo avtorjev David H. Autor, David Dorn, Gordon H. Hanson in Jae Song “Trade Adjustment: Worker Level Evidence“, ki so analizirali izkušnje zaposlenih v industriji v ZDA. Nadaljujte z branjem→

Odziv nemške vlade na poročilo ameriškega finančnega ministrstva glede nevzdržnost nemške ekonomske politike v stilu “Smo pač zelo konkurenčni” seveda ne odraža samo arogance nekoga, ki je boljši, pač pa tudi, kot pravi tudi Krugman, temeljno nerazumevanje osnov makroekonomije. V prvi vrsti očitno nemška vlada ne razume temeljne računovodske identitete v makroekonomiji, namreč: tekoči račun = varčevanje – investicije. Torej presežek izvoza (blaga in storitev ter dohodkov) nad uvozom je po definiciji enak presežku varčevanja nad investicijami. Ali po domače rečeno, Nemčija manj troši (investira), zato se ji nabirajo veliki presežki v varčevanju. kar za preostali svet v sedanji situaciji ni dobro. Nadaljujte z branjem→

Kritiki ameriškega ministrstva za finance glede nemške ekonomske politike, o čemer sem pisal včeraj, se je pridružil tudi prvi namestnik direktorice David Lipton. V Berlinu je poudaril, da bi znatno znižanje nemškega visokega trgovinskega presežka močno pomagalo k ponovni rasti perifernim državam z deficitom. In ob tem dodal še logično makroekonomsko dejstvo, da znižanje proračunskih deficitov ne bo možno brez odprave trgovinskih deficitov v perifernih državah. Ali z drugimi besedami, če si Nemčija želi, da ostale članice odpravijo proračunske deficite, jim mora pomagati k rasti in odpravi trgovinskih deficitov. Nadaljujte z branjem→