Zakaj ne ukinemo ministrstva za gospodarstvo?

25 novembra, 2013 By in gospodarstvo 5 komentarjev

Kolobocije v zvezi s podeljevanjem subvencij lastnemu podjetju in odstop ministra za gospodarstvo odpirajo bistveno širše dileme, kot pa je to, kdo naj bi zasedel ministrski stolček. Ključno vprašanje pri tem ni, kakšnega ministra za gospodarstvo potrebujemo, pač pa ali sploh potrebujemo ministrstvo za gospodarstvo. Kaj (koristnega) sploh počne to ministrstvo? Bi se s tem, če ga ne bi bilo, gospodarska rast in blaginja državljanov zmanjšali? Ne bi.

Ste se kdaj vprašali, kaj ministrstvo za gospodarstvo (MG) sploh počne? Nekoliko pavšalno rečeno, ob skrbi za lastno obveščenost glede poteka pogajanj o liberalizaciji svetovne trgovine (ta pogajanja namesto nas namreč izvaja Evropska komisija), se MG dejansko ukvarja le z razdeljevanjem subvencij. Evropskih (iz naslova kohezijskih skladov) ter naših lastnih za spodbujanje podjetništva. Ali znate našteti še kaj drugega? Ne, MG namreč ne oblikuje makroekonomskih politik, te se določajo na ministrstvu za finance (MF). Ne odloča o tem, kako razvojno bo naravnan proračun oziroma koliko subvencij bo država namenila spodbujanju podjetništva in konkurenčnosti in koliko spodbujanju tujih vlaganj. Oboje se določi v razrezu proračuna, ki ga naredijo na MF, sprejme pa vlada in nato še parlament. MG se s tem lahko le strinja ali ne.

Poskusite razmisliti o imenih nekdanjih ministrov za gospodarstvo. Se vam je kateri vtisnil v spomin po tem, da je nekaj zelo dobrega naredil za gospodarstvo? Kaj je naredil? Težka bo, mar ne? Česar se boste spomnili, so le bolj kot ne sporne subvencije, ki so jih ministri namenili podjetjem iz lastne regije ali celo povezanim osebam.

Toda za podeljevanje subvencij ne potrebujete ministrstva. Subvencije lahko podeljujejo že obstoječe agencije (Slovenski podjetniški sklad , SPIRIT Slovenija). Še teh ne potrebujete. Subvencije bi lahko najbolj učinkovito podeljeval … robot. Ja, dobro ste prebrali. Ustrezna spletna aplikacija bi najbolj učinkovito razdeljevala omejena sredstva za raznovrstne namene spodbujanja gospodarstva. Vse, kar je treba narediti, je le vzpostaviti spletno domeno in nanjo inštalirati ustrezen softver. V njega pa vnesti le potrebne ključne parametre, kot so: skupen znesek subvencij za določen namen, roki za oddajo, potrebna dokumentacija, kriteriji za razdelitev (denimo razrez po gospodarskih panogah, razrez po regijah, razrez po razvojnih prioritetah ter število novo ustvarjenih delovnih mest z določeno zahtevano dodano vrednostjo na zaposlenega, in še kaj) ter določene robne pogoje, kot so identifikacija potencialnega konflikta interesov (na podlagi podatkov iz javnih baz podatkov).

In to je to. Spletni robot bi najbolj učinkovito in nepristransko razdelil evropska sredstva in domače subvencije. Če jih že moramo podeljevati (vsaj evropske moramo). Ne bi imeli težav z že vgrajeno korupcijo itd. Vlada mora le sprejeti večletni program spodbujanja gospodarstva, te prioritete vnesti v proračun, izdelati kriterije, nato pa najeti enega ali nekaj programerjev, ki bodo to prevedli v računalniški jezik in skrbeli za vzdrževanje in nadgradnje aplikacije. Povprečno računalniško podjetje s tremi zaposlenimi zna to narediti za nekaj tisoč evrov, vsekakor pa ne za več kot znaša naročilo male vrednosti.

Kaj izgubimo, če odpravimo MG? Ne boste verjeli, največ izgubimo s tem, ko odpustimo njegove zaposlene ter izgubimo materialno potrošnjo MG (za energijo, telefone, ogrevanje, pisarniški material itd.). Namreč za znesek teh plač in materialne potrošnje bi se v hipu zmanjšal BDP. Ker bi odpuščeni bili deležni nadomestil za brezposelnost in plačil za socialno varnost, se BDP ne bi zmanjšal za celoten znesek izgubljenih plač, pač pa le približno za polovico tega v naslednjih dveh letih. Toda na dolgi rok bi ti poiskali službe drugod, znesek potrebnih davkov za njihove plače in materialno potrošnjo pa bi se zmanjšal. Če si vzamete 15 minut časa, lahko hitro izračunate neto koristi/stroške ukinitve MG.

Zakaj torej ne bi naredili tega eksperimenta? Za začetek lahko poskusimo s tem, da ne imenujemo novega ministra in privarčujemo vsaj za njegovo plačo. Škode ne bo nobene.

En odgovor

  1. 🙂 Edino, zaradi česar bi obdržal še za kratek čas kakšnega nadebudnega uradnika, je, da bi končno spisali nacinalno strategijo za družbeno dogovornost podjetij, ki jo od nas že kar nekaj časa željno pričakuje EU in ki bi koristila našim podjetjem, da morda začno malo bolj strateško razmiljšljati o tem konceptu.

    Všeč mi je

  3. Predlog tega eksperimetna je seveda eno navadno neoklasično bulšitanje. Gre za čisto navadno krčenje državnih izdatkov, ki škodi gospodarski rasti, da ne omenjam dilusional pravljic o tem, kako bodo odpuščeni našli delo na trgu.

    Všeč mi je

  4. To je čisto praktični problem ureditve vlade. V mnogih nekaterih državah (Francija, Italija) takšno ministrstvo ne obstaja in je združeno s finančnim ministrstvom. Toda zato pa obstajajo npr. ministrstva za specifične ekonomske dejavnosti (npr. min. za turizem, min. za trgovino in obrt itd.), pa ministrstvo za ekonomski razvoj itd. Pri nas se pogosto ne razume, da je organizacija ministrstev politično in ne toliko administrativno vprašanje – se pravi vprašanje tega, na kateri ravni se odločajo določene politike, kdo in koliko ljudi ima glas v vladi itd. To vsekakor niso nepomembni vidiki. Vprašanje pa je, koliko sredstev se dejansko prihrani z ukinitvijo ministrstva, saj temu sledi ustanovitev novih služb (direktoratov itd.) na drugih ministrstvih. To je po mojem prej demagogija, saj je mnogo pomembnejše vprašanje, kako vlada učinkovito organizira svoje delo – na način, torej, da imajo pomembne politike svoj glas na ravni ministrstva in posledično jasno politično odgovornost.

    Sicer pa se, tudi na podlagi zgornjih premislekov, strinjam: ne vidim posebnega razloga, zakaj se ne bi ukinilo ministrstva za gospodarstvo. Vsekakor je združitev gospodarskega in finančnega ministrstva dosti bolj logična kot povsem nepotrebna združitev kulturnega in šolskega ministrstva.

    Všeč mi je