Tale članek v The Economistu je vreden branja. Avtor trdi, da je v letih 2006 in 2007 ameriški Fed naredil napako, ker je preveč zaostril monetarno politiko z višanjem obrestne mere in je ni sprostil vse do septembra 2007. Možne špekulacije so, da je Fed bodisi podlegel kritiki, da je pred tem s preveč ohlapno monetarno politiko povzročil nepremičninski balon bodisi da je nato želel kaznovati moralni hazard bank v nepremičninski avanturi. Toda posledica je bila katastrofalna iz makroekonomskega vidika. Prvič, Fed na ta način ni kaznoval moralnega hazarda najbolj predrznih špekulantov, pač pa ga je s kasnejšim bail-outom kvečjemu socializiral. In drugič, na ta način je povzročil padec agregatnega povpraševanja, kar pa je bistveno povečalo stroške krize. Največji strošek krize je vedno povečanje brezposelnosti, saj na ta način gospodarstvo ustvarja manj od potencialno dosegljivega (da o socialnih stroških ne govorimo).

The Economist se sprašuje, ali so se centralne banke  po svetu iz te lekcije kaj naučile ali pa pa še vedno mislijo, da je z nizkim povpraševanjem (recesijo) mogoče kaznovati predrzne špekulante in se boriti proti moralnemu hazardu? Je recesija sprejemljiva cena za preprečevanje nastanka balonov?

Ključno pa je predvsem spoznanje, kaj bi se zgodilo, če bi FED takrat v letu 2006 in prvi polovici leta 2007 ravnal drugače in s postopnim spuščanjem balona preprečil recesijo tovrstnih razsežnosti. Recesiji se ne bi izognili, toda bila bi bistveno bolj mila in obvladljiva. Predvsem pa se se najbrž ne bi prenesla v ostale razvite države in tam povzročila katastrofe stoletnih razsežnosti:

The tricky thing to know is what would have unfolded had the Fed moved in 2006 and 2007 to break the vicious financial-demand cycle. The ideal outcome would probably have been one in which the Fed focused its attention on preventing a big fall in nominal output growth. In that case the late 2000s might have looked a lot like the late 1980s and early 1990s, in the aftermath of the Savings and Loan and Latin American debt crises. Real output growth would probably have slowed even as nominal output stayed high, leading to a rise in inflation. Once the financial danger was over, the Fed might then have triggered a disinflationary recession, but with nominal rates having crept up with inflation there would be little risk of hitting the zero lower bound. It would not have been a comfortable experience. Many mortgages would have defaulted, and there would have been plenty of real financial losses and perhaps some big institutional failures. But by not allowing demand to collapse the Fed might have been able to keep problems contained and avoid a once-in-80-years economic disaster.

Vir: The Economist