V ZDA se še krepijo špekulacije o tem kdo bo novi šef zveznih rezerv (Fed) oziroma kako bo vplival na finančne trge in realno gospodarstvo. Zdi se, da vsi razen Bele hiše favorizirajo Janet Yellen, sedanjo vice-guvernerko, medte ko se predsednik Obama nagiba k imenovanju svojega glavnega ekonomskega svetovalca Lawrenca Summersa. Zadnje špekulacije v New York Timesu govorijo celo o tem, da bi Summers na čelu Fed zaradi povečane negotovosti utegnil ogroziti gospodarsko okrevanje. Nekatere ocene govorijo celo o tem, da bi Summers na čelu Fed lahko stal 0.5% do 0.75% rasti BDP v naslednjih dveh letih oziroma 350 do 500 tisoč delovnih mest. Nadaljujte z branjem→

Včasih si je treba stvari narisati, da jih lahko prav dojamemo. In ta slika ni lepa: medtem ko je evro območje na poti okrevanja oziroma na pozitivni ničli glede na leto 2010, je slovensko gospodarstvo v prostem padu.

Nadaljujte z branjem→

Nokia je včeraj objavila, da bo poslovno enoto mobilne telefonije prodala Microsoftu za 7.2 milijarde $. S tem nekoč pojem in dominantni ponudnik na trgu mobilne telefonije vse do lani, praktično zapira vrata. Nokia je zaspala na vrhuncu, ko ob lansiranju Applovega iPhona pred šestimi leti (2007) ni hotela ali zmogla preskoka v poslovni filozofiji. iPhone je združil predvajalnik glasbe (iPod) z mobilno telefonijo in fotoaparatom ter vse skupaj zapakiral v očem zelo všečno in uporabi nadvse prijazno obliko. Nokia se je na prihod iPhona odzvala omalovažujoče. Februarja 2007 je tedanji direktor Nokie Pekka Kallasvuo podvomil v uspeh iPhona in ali bo Applu uspelo “turn mindshare into market share”. Stevu Jobsu je to odlično uspelo. In to je bil začetek konca Nokie. Nadaljujte z branjem→

Michael Woodford je zadnji dve desetletji prva avtoriteta na področju monetarne ekonomike. Veliko truda vlaga v integracijo monetarnega pristopa z novokeynesianskimi modeli (je avtor prvega mikrofundiranega novokeynesianskega modela), predvsem z namenom ciljanja inflacije in iskanja optimalnega odziva ekonomske politike (monetarne in fiskalne) na poslovne cikle (krize). V zadnjih letih, ko je postalo več kot očitno, da je predpostavka racionalnih pričakovanj neumestna za modeliranje obnašanja ekonomskih subjektov, dela Woodford predvsem na eksperimentiranju z različnimi predpostavkami glede pričakovanj v makro modelih. V še svežem članku “Macroeconomic Analysis without the Rational Expectations Hypothesis” (Avgust 2013) podaja izvrsten pregled implikacij različnih vrst pričakovanj za ekonomsko politiko.

Nadaljujte z branjem→

Nancy Folbre, ex-University of Massachusetts, Amherst, je opozorila na vulgarno dejstvo, da so Republikanci pod Bushem s povečanjem davčnih olajšav povzročili povečan javni dolg, danes pa povečan javni dolg izkoriščajo kot argument za rezanje socialne države. S tem opozarja na podobna dejstva, kot jih je dokumentiral že Mark Blyth v Austerity: The History of a Dangerous Idea (2013). Situacija je seveda dokaj podobna v Evropi, le da tukaj enormnega povečanja javnega dolga niso povzročile davčne olajšave kapitalu, pač pa za masovno reševanje bank. Zdaj se pa povečan javni dolg uporablja kot argument za politiko varčevanja, kar pomeni drastično rezanje socialne države. Resnično vulgarno.

Nadaljujte z branjem→

Ne prav zelo, na svojem vrhuncu, konec leta 2009, je znašal 240 milijard $ oziroma 1.6% potencialnega BDP. Nato pa se je naglo iztekel in izginil do začetka 2012. Kot pravi Paul Krugman – Too Little, Gone Too Soon.

. Nadaljujte z branjem→

Po petih letih od začetka se zdi, da je kriza šele prav zagrabila. Življenjski standard povprečnega sodržavljana se je znižal za 10 odstotkov. Brezposelnost se je podvojila. Najti novo službo je redek luksuz. Splošno nezdovoljstvo zaradi poslabšanja življenjskih pogojev se širi in čaka kot speči požar. Lahko ga zaneti nezadovoljstvo ob premajhni kazni za pohlep peščice menedžerjev, ki so hoteli postati lastniki, ali ob vladi, ki želi z novimi in višjimi davki iz ljudi potegniti še več življenjskega soka, da bi lahko plačala za pohlep in neodgovornost peščice, ki so zakuhali to krizo.* Nadaljujte z branjem→

Knjiga Alana Blinderja “After the Music Stopped“, ki jo je nekdanji predsednik Bill Clintom označil kot “masterpiece”, spada med Top-10 mojih najljubših ekonomskih knjig leta 2013. Blinderja ne zanimajo toliko vzroki za krizo, čeprav podaja verjetno najbolj precizno in briljantno kroniko razlogov za krizo, temveč se, kot nekdanji podpredsednik Fed, posveča predvsem načinom in politikam, kako iz recesije. Spodaj je izvrstna recenzija knjige, ki jo je napisal Brad DeLong iz UC Berkley. Nadaljujte z branjem→

Študenti ekonomije se običajno učijo, da je največji monetarist 20. stoletja Milton Friedman s svojo “kvantitativno teorijo denarja“, John Maynard Keynes pa začetnik in največji predstavnik keynesianizma, ekonomske šole, ki poudarja vlogo fiskalne politike v recesijah. No, študentom običajno zamolčijo, da je začetnik kvantitativne teorije denarja pravzaprav Keynes. Leta 1924 (12 let pred njegovim najbolj znanim delom “Splošna teorija …” ter 40 let pred Friedmanom) je objavil knjigo o monetarni reformi, ki je opredelila temelje kvantitativne teorije. Knjigo, ki jo ekonomski zgodovinar Brad DeLong označuje kot najbolje napisano monetaristično knjigo vseh časov. Spodaj je njegova recenzija knjige iz leta 1996. Nadaljujte z branjem→