Po zmagi Merklove na nemških parlamentarnih volitvah si nekateri obetajo morda malce manj trdo stališče Nemčije do reševanja evrske krize. Nekoliko manj nemškega ordoliberalizma in strogega varčevanja ter več evropske širine. Osebno sicer v to dvomim, Nemčija je trenutno preveč močna, njeni partnerji pa preveč gospodarsko in politično šibki da bi se Nemčija bila pripravljena umakniti z okopov politike varčevanja. Pa čeprav ima slednja natanko nasprotne učinke od tistih, ki bi jih države z njim naj dosegle. Simultana politika varčevanja v medsebojno trgovinsko povezanih državah je “samouničujoča“. Ali z drugimi besedami, simultana fiskalna konsolidacija (varčevanje) je prociklična, ki samo poglablja krizo. Rešitev za evro je samo v temeljiti institucionalni preobrazbi EU v pravo gospodarsko unijo ali pa evra ne bo.

Pravi pristop za reševanje krize v EU bi moral izhajati iz prepoznavanja pravih vzrokov krize, upoštevanja medsebojne tesne prepletenosti držav članic EU in neobstoja drugih mehanizmov za prilagajanje (samostojne valute) v času krize ter nujnosti spremembe institucionalne strukture EU. To pa pomeni štiri, v teoriji, dokaj preproste sklope ukrepov.

Prvič, ker zaradi zagotavljanja plačilnega prometa bank ne moremo po islandskem vzoru pustiti propasti, vsekakor ne v večih državah hkrati, morajo breme njihovega reševanja prevzeti države. Tega v tako velikem obsegu bančne krize, kot jo imamo danes, nikakor ne more prevzeti Evropski mehanizem za stabilnost (ESM), katerega domet je zgolj 700 milijard evrov.

Drugič, ob prevzemu bančnih lukenj v breme javnega dolga bi morali nujno podaljšati obdobje sanacije povečanega dolga na obdobje najmanj 10-15 let, odvisno od relativne velikosti bančnih lukenj glede na BDP posamezne države. Povečan javni dolg zaradi reševanja bank pa se računovodsko ne bi smel šteti v primarni javni dolg. Druga alternativa je predlog Ashoke Modyja, da bi države za najem novega dolga sklenile posebne pogodbe s kreditodajalci, ki bi ob povečanju javnega dolga nad določeno raven ta presežek po vzoru podjetij konvertirali v kapital (terjatev do države), katerega poplačilo bi se nato avtomatsko reprogramiralo na daljše obdobje.

Tretjič, nujna je uvedba skupnih evro obveznic, ki bi vsem državam omogočala zadolževanje po enaki ceni, s čimer bi se zmanjšal špekulativni pritisk na posamezne države.

In četrtič, vzporedno s tem je nujna uvedba evropske fiskalne, transferne in bančne unije. Prva zato, da bo – s preventivnim preprečevanjem neodgovornega zadolževanja držav v dobrih časih – uspela prepričati tudi nemške ortodoksne skeptike, da bodo pristali na drugi in tretji korak. Druga zato, da bo mogoče običajne stroške asimetričnih šokov, kot so povečanje nadomestil za brezposelne in socialnih transferjev, prenesti iz posameznih članic na centralni nivo (tako kot v ZDA). Tretja pa zato, da bi se izboljšal mehanizem nazdzora bank in da se ob nastopu izoliranih bančnih kriz breme reševanja ne bi prevalilo v dolg posamezne države. Ob teh institucionalnih spremembah bi EU končno naredila odločilni korak k Združenim državam Evrope po vzoru ZDA.

Glede na politično realnost in še ojačano pozicijo Merklove opisan zgornji mehanizem reševanja kriz v EU meji na iluzijo. Kratkoročno lahko pričakujemo uveljavitev zgolj posamičnih fragmentov tega mehanizma (denimo bančna unija). Bojim se, da bomo za uveljavitev tovrstnega institucionalnega mehanizma za razreševanje bančnih kriz v EU potrebovali še en nov šok – še tretje recesijsko dno. Morda bo šele takrat dozorelo spoznanje, da bodisi treba dovoliti razpad Evropske monetarne unije in skupne valute evra bodisi iti v opisane institucionalne spremembe za rešitev unije in za uveljavitev učinkovitega mehanizma reševanja kriz.

Obstaja pa še rezervni scenarij, če bo Merklova vztrajala na hard core politiki tudi v novem mandatu. V tem primeru je smiselno, da se periferne članice poenotijo in združeno pritisnejo na Merklovo glede izstopa iz evro območja. Plauzibilna alternativa je predlog  Steva Keena, ki je lani predlagal, da naj bi države evro območja uvedle “nacionalne evre“, denimo nemški evro, španski evro, slovenski evro itd. To v bistvu pomeni, da bi se EU vrnila nazaj k staremu sistemu skupne obračunske enote in fiksiranih medvalutnih deviznih tečajev (ERM). Prednost tega pristopa je, da bi z devalvacijo “nacionalnih evrov” tudi vrednost dolga v nacionalnih evrih upadla v enaki meri kot prihodki domačih subjektov.

To bi bil nekakšen kontroliran povratek nazaj v obdobje pred skupno valuto. Kot sem pisal spomladi, bi to zaradi možnosti devalvacij sicer omogočilo lažje prilagajanje držav v primeru plačilnobilančnih težav, denimo mediteranskim državam (vključno s Francijo), ki so v sistemu skupne valute neto uvoznice. Omogočilo bi tudi “kaznovanje” tistih subjektov, ki so “preveč” posojali šibkejšim državam, saj bi se vrednost njihovih terjatev z devalvacijo nacionalnih evrov zmanjšala.

Toda hkrati pa to seveda pomeni povratek nazaj k razlogom, zaradi katerih so članice EU uvedle skupno valuto. Prinaša tudi ranljivost držav zaradi možnosti špekulativnih napadov na valute šibkejših držav. Toda teh špekulativnih napadov (ne sicer na valuto, pač pa na državne obveznice) so šibkejše članice deležne tudi zdaj, ker ne obstajajo skupne evropske obveznice.

Kakorkoli slaba je ta alternativa, pa je vendarle boljša od podaljševanja sedanjega umiranja na obroke in desetletje dolge gospodarske depresije ter milijonov izgubljenih delovnih mest. Politiki morajo delati, kar je v korist njihovih državljanov in ne, kar je v korist Nemčije.