Današnje poročilo ameriškega Census Bureau o revščini je poskrbelo za nov streznitveni šok. Poročilo kaže, da je realna plača povprečnega moškega Američana bila lani za 4% nižja kot leta 1973, pri čemer se je ameriški BDP v istem času povečal za trikrat. V istem obdobju so se le dohodki žensk realno povečali za 29%, kar kaže na zmanjšanje stopnje plačne diskriminacije med spoloma.
Vir: Census Bureau
Kam je torej šla razlika? Kdo je pridobil z rastjo, če povprečni Američan ni?
Tudi revni – očitno – niso pridobili. Kot kaže spodnja slika, je od leta 1970 stopnja revščine v ZDA ostala praktično nespremenjena: 15% Američanov živi pod mejo revščine. Zaradi rasti prebivalstva to pomeni, da se je število revnih povečalo iz 25 milijonov v letu 1970 na dobrih 46 milijonov v lanskem letu.
Vir: Census Bureau
Spodnja slika kaže, da je rast v zadnjih štirih desetletjih koristila predvsem tistim zgoraj. Spodnjim 20% ameriške populacije se realni dohodek po letu 1970 sploh ni povečal, naslednjima dvema kvintiloma (40% in 60%) pa le za vzorec. Zgornjim 20% populacije z najvišjimi dohodki se je v istem času dohodek realno povečal za polovico, zgornjim 5% pa se skoraj podvojil.
Vir: Wikipedia
In če naredimo še korak naprej, vidimo, da najvišji sloj (“top 1%”), oziroma zgornji 1% Američanov danes zasluži skoraj četrtino celotnega dohodka ZDA. To je najvišji delež po letu 1930. V času New Deala je ta delež postopoma upadel na vsega 8% sredi 1970-ih let. Konec 1970-ih let pa je spet začel naglo naraščati in s 23% v letu 2008 dosegel raven izpred gospodarske depresije 1929-1933.
Vir: Atkinson and Piketty: Top Incomes over the Twentieth Century (2007), povzeto po Lazonick (2010).
Nekaj je očitno močno narobe z ameriškim modelom kapitalizma. V čem je smisel hitre gospodarske rasti in hitrega tehnološkega prestrukturiranja, če pa navadni ljudje od tega nimajo koristi? Kaj s takšnim kapitalizmom, ki povečuje blaginjo le zelo ozkemu sloju najbolj premožnih?
To so vprašanja, na katera bodo ameriški mainstream ekonomisti morali najti odgovore. Razen če mislijo še naprej držati glavo v pesku.
DAMIJAN blog 
Kaj je namen ekonomskega razvoja? Razvoj sam po sebi ali blaginja (večine) ljudi? V naraščajoči matematizaciji in parcializaciji ekonomske znanosti se je nekje izgubil smisel.
Naraščanje neenakosti v delitvi zanimivo postaja čedalje zanimivejše področje za razlago dolgoročnih ekonomskih in socialnih kriz. O tem je čudovito pisal ameriški ekonomski zgodovinar David Hackett Fischer v svoji knjigi The Great Wave: Price Revolutions and the Rhythm of History (1996). In fenomenalno napovedal sedanjo krizo več kot desetletje prej preden se je zgodila.
Všeč mi jeVšeč mi je
Se strinjam, da je z gospodarsko rastjo največ pridobil zgornji sloj – lastniki kapitala, kot je tudi pričakovati, saj so prevzeli podjetniško iniciativo in naložbeno tveganje.
Če govorimo o rasti standarda srednjega sloja v ZDA, je treba najprej vedeti kakšno je trenutno stanje, ali pa stanje iz leta 1974. Tipična družina srednjega razreda v ZDA je v nekako takšnem položaju:
1. lastnik hiše,
2. lastnik enega avtomobila na odraslo osebo,
3. privarčevan denar za študij otrok na univerzi,
4. zdravstveno zavarovanje,
5. privarčevan denar za upokojitev ter za
6. počitnice vsako leto
(http://www.commerce.gov/sites/default/files/documents/migrated/Middle%20Class%20Report.pdf, 2010)
Tak standard si povprečna ameriška družina zagotovi s prihodki ene osebe v družini, ki dostikrat nima višje izobrazbe, kot je srednja šola. Približno tako je bilo leta 1974 in približno tako je danes. Razlog za to pa je, da si srednji sloj načeloma ne želi kaj dosti več od zgoraj navedenega – nima drugačnih potreb ali želja…
Všeč mi jeVšeč mi je