Se bolj premožni, ki se vozijo v bmw-jh, mercedesih in porschejih, manj pogosto ustavljajo pred prehodi za pešce in bolj pogosto kršijo prometne predpise ? Ali bolj verjetno kradejo drugim? Se bolj verjetno manj etično obnašajo, bolj verjetno lažejo na pogajanjih, bolj pogosto goljufajo in se manj etično obnašajo na delu? Študija Piffa et al (2012) iz Department of Psychology, University of California, Berkeley, z naslovom “Higher social class predicts increased unethical behavior” trdi natanko to. In sklepa, da je to zaradi njihove večje nagnjenosti k pohlepu.
Ta ugotovitev ni nič novega. Že študija Terpstra, Rozell in Robinson (1993) je pokazala, da pripadnost družbenemu razredu vpliva na verjetnost insiderskgea trgovanja. Podobno kažejo tudi številne druge študije. Študija Cleek in Leonard (1998) pa denimo kaže, da tudi sprejeti kodeksi etike, ki jih sprejemajo združenja menedžerjev in ostala podobna združenja, nimajo vpliva na etično odločanje posameznikov. Ali z drugimi besedami, notranji etični ustroj posameznikov se ne ustavi pred družbeno sprejetimi normami obnašanja.
To je pomembno vedeti v luči priprave smernic korporativne integritete (smernice o skladnosti poslovanja z zakonodajo in etičnimi standardi), ki jih pripravljamo v sodelovanju med Ekonomsko fakulteto, Gospodarsko zbornico Slovenije, Združenjem Manager in Združenjem nadzornikov Slovenije. Tudi do sedaj smo v Sloveniji, tako kot v ostalih državah, imeli sprejete kodekse etike na ravni vseh glavnih združenj menedžerjev, pa vendar to krize in pohlepa menedžerjev ni ustavilo in nas je privedlo v krizo. Vendar pa obstaja drobna, vendar ključna razlika med kodeksi etike in smernicami korporativne integritete – medtem ko kodeksi etike govorijo o tem, kakšni naj bili standardi etičnega poslovanja, pa smernice korporativne integritete gredo korak naprej in prinašajo priporočila, kako naj se podjetja notranje organizirajo, da bodo lažje ugotavljala tveganja neetičnega in nezakonitega delovanja na vseh ravneh in katere mehanizme uporabiti, da bi tovrstna dejanja identificirala, preprečevala in odpravila.
Seveda pa je celotna zgodba glede manj etičnega ravnanja bolj premožnih lahko zgolj umetno ustvarjena zgodba. Lahko da gre zgolj za posledico nepravilnega dizajniranja eksperimentov, ki so jih uporabili Piffa et al (2012). Kot se je v kratki kritiki na to študijo odzval Francis (2012), so uporabljeni vzorci v študiji Piffa et al (2012) bili premajhni oziroma je bila frekvenca zavrnitve ničelne hipoteze (da bolj premožni ne ravnajo bolj neetično) prenizka, zato naj bi bila verjetnost, da vseh sedem študij hkrati zavrne ničelno hipotezo (in potrdi, da bolj premožni res ravnajo bolj neetično) izjemno nizka. Francis (2012) tudi špekulira o tem, da so Piffa et al (2012) morda v študijo vključili samo eksperimente, ki so pokazali rezultate v prid njihovim a priori pričakovanjem oziroma so eksperimente morda organizirali tako, da so jim dali “prave rezultate“.
Vidite, zaradi tega imam rad znanost. Ker je podvržena ostremu kritičnemu preverjanju. In skozi dolgo obdobje se običajno pokaže, katere ugotovitve preživijo kritično presojo in le-te tako postanejo del splošnega vedenja.
Kar pa seveda še ne pomeni, da ugotovitve Piffa et al (2012) glede manj etičnega ravnanja bolj premožnih ne držijo. Težko je namreč izbrisati dejstva, da so sedanjo krizo povzročili tisti premožnejši, ki so bili na ustreznih vodilnih mestih in v mnogih primerih zaslužili stotine milijonov dolarjev. Ne s špekulacijami, pač pa s plačo in bonusi za opravljanje svojega dela kot vodilnih menedžerjev v bankah itd. Tudi pri nas, čeprav gre za manjši obseg. Seveda pa gre pri tem tudi za problem kavzalnosti: so se vodilni obnašali manj etično, ker so bili bolj premožni (in s tem distorzirane njihova osebna etična nagnjenja) ali pa so na vodilna mesta prišli tisti z že v osnovi nižjimi etičnimi standardi?
No, o tem zadnjem sem pisal pred dobrimi petimi leti v članku So menedžerji slabi državljani? ter navedel nekaj študij, ki v glavnem ugotavljajo, da je “seme zla” že v posameznikih preden se lotijo študija oziroma preden pristanejo v upravah bank ali drugih velikih podjetij: “študij ekonomije ne indoktrinira študentov k večji sebičnosti, pač pa je ta posledica samoselekcije že v osnovi bolj sebičnih posameznikov v študij poslovnih ved (ne pa makroekonomije).“
DAMIJAN blog 
G. Damijan, zanimiv članek. Zame še posebno odstavek o kodeksih v primerjavi s pripravljajočimi smernicami korporativne integritete. V tej zvezi pogrešam oceno KPFN saj le-ta vsebuje jasna organizacijska priporočila za organiziranje finančne funkcije, vsaj za podjetja, kot tudi jasna priporočila glede vsebine in načine dela finančne funkcije v okviru organizacije. Eden izmed pomembnih strokovnih vidikov KPFN je tudi obravnavanje denarnih tokov ter načrtovanje in obravnavanje kratkoročne in dolgoročne plačilne sposobnosti podjetja in ocenjevanje raznih “idej” vodilnih s tega zornega kota (pa tudi drugih zornih kotov). Poleg analitične in načrtovalske celovitosti KPFN zahteva tudi redno spremljanje in pokalkulacijo učinkovitosti ukrepanja, saj je akcijska sposobnost podjetja – posebno še na finančnem področju – ena bistvenih karakteristik ter tudi načrtovalskih sestavin in hkrati tudi osnova za presojo tveganj. KPFN je tudi vsebina profesionalnosti, ki jo zahteva ZFPPIPP in osnova pojma “finančni položaj podjetja” ki jo zahteva ZGD. Menim, da je zato ugotovitev članka: “medtem ko kodeksi etike govorijo o tem, kakšni naj bili standardi etičnega poslovanja, pa smernice korporativne integritete gredo korak naprej in prinašajo priporočila, kako naj se podjetja notranje organizirajo,” za KPFN preveč enostavna, saj kompleks ZGD+ZFPPIPP+KPFN vse to (vsaj za finančno področje) ŽE vsebuje.
Problemi so v opustitvah in dopustitvah na ravni delovanja nadzornih mehanizmov in mehanizmov za presojo tveganj – tudi na sistemski ravni. Problemi so v pravni praksi, ki se ne loti odgovornosti zaradi kršenja načel finančne profesionalnosti, (ki je skozi KPFN kar dobro določena) in načel skrbnega ter dobrega gospodarstvenika (na splošno manj določeno). Problemi so torej v sankcijskem mehanizmu, oziroma v tem kar g. Damijan lepo poveste v drugem članku (So menedžerji slabi državljani? Reobjava):” Hkrati pa je njihovo obnašanje odločilno odvisno tako od splošnih družbenih norm kot od stopnje permisivnosti regulatornih organov oziroma stopnje uveljavljanja pravne države. Toda treba je vedeti, da se prvo (družbene norme in poslovne prakse) oblikujejo na podlagi drugega (sankcijski mehanizem).” Problemi so torej v NEDELOVANJU sankcijskeg mehanizma – torej v nejgovih opustitvah in dopustitvah – in, po mojem mnenju v manjši meri, v eventuelnem pomanjkanju določil.
Lep pozdrav Igor
Všeč mi jeVšeč mi je