Hudič je odnesel šalo. Dežela že dolgo ni več zgodba o uspehu, ki jo simbolno upodablja čudoviti labod na Blejskem jezeru. Odkar je osrednja novica meseca pogin nekaj ton rib v lokalnem štajerskem jezercu, se je naš javni diskurz dokončno afirmiral v simbolnem jeziku; težko bi kje našli toliko simbolike – tragične, neizprosne, a resnične – kot v Perniškem jezeru.

…

Žalostni fenomen Perniškega jezera odseva slovensko usodo, ki jo lahko primerjamo s tragedijo rib, ki so zaradi pomanjkanja kisika že umrle bodisi z zadnjimi močmi hlastajo za zrakom. Le redkim se je uspelo prebiti iz usmrajene in pregrete mlake v čistejšo, kisika polnejšo vodo.

Prihodnost rib, ki še niso šle rakom žvižgat, je zapečatena: če ne pride do temeljitega deževja in ohladitve, se bodo vse po vrsti zadušile. Bolj plastične primerjave žalostne usode majhnega jezera, ki je postalo kalna in sparjena lokalna mlaka, s prihodnostjo države, v kateri prav tako kronično primanjkuje kisika, normalnosti in pozitivne motivacije, skorajda ne bi mogli najti.

Smo mar ribe v Perniškem jezeru, ki resignirano čakajo na svoj neizogibni konec?

…

S tovrstnimi dilemami in misteriji naj se ukvarjajo tisti, ki ne vidijo gozda pred seboj. Morda ga namenoma ne, morebiti pa so res slepi. Tisti, ki še nismo oslepeli – medklic: vsak dan postaja bolj aktualen roman Saramagov Esej o slepoti – ali ki še nismo sklonili glave, imamo pred očmi nekaj drugega kot mrtve ribe iz lokalnega bajerja. Kdor ni še oslepel in ga še ni razkrojila bakterija oportunizma, vidi pred seboj vladne ribiče, ki ribarijo v kalnem. Trenutno daleč najpomembnejša zgodba v Sloveniji namreč ni usmrajeno jezero, pač pa so to dušeča se nacionalna ekonomija, skorajšnji razpad javnega financiranja, množično izseljevanje iz države ter politično kadrovanje vladne nomenklature, ki se je skozi usta svoje predsednice še pred pol leta pridušala, da je takšnemu kadrovanju in poseganju v gospodarstvu odbila zadnja ura.

…

To pa pomeni, da v mlaki, v kateri gnijejo crknjene ribe, slabo kaže vsem tistim, ki so še živi ali pa vsaj životarijo. Fenomen nevrotoksina botulina, ki povzroči ohromelost dihalnih organov, namreč potrjuje srhljivost simbolnega jezika, ki nam daje vedeti, da si lahko sicer domišljamo marsikaj, vendar smo v bistvu vsi skupaj ujetniki ribnika, v katerem se počasi, a zanesljivo dušimo.

Narava sama poskrbi za očiščenje. Jesensko deževje bo znova napolnilo jezero s čisto in kisikom osveženo vodo. Oblastno oligarhijo, ki ni sposobna zagotoviti takšne regeneracije, pa jeseni čaka tudi formalna ohladitev v prispodobi Trojke.

Vir: Dejan Steinbuch, Finance