Knjiga Marka Blytha – Austerity: The History of a Dangerous Idea (2013) – spada med mojih 5 najljubših ekonomskih knjig letošnjega leta. Kopica knjig je bila napisana o vzrokih in evoluciji sedanje finančne in gospodarske krize v razvitih državah, ki so jih napisali priznani ekonomisti, toda potrebovali smo politologa oziroma natančneje profesorja politične ekonomije, da pronicljivo ugotovi in brutalno jasno pove nekaj ključnih resnic o sedanji krizi. In ko jih obelodani, postanejo tudi rešitve za krizo samoumevne in povsem drugačne od aktualnih načinov. Prva in ključna resnica je, da v primeru sedanje krize ne gre primarno za dolžniško krizo držav, pač pa za tipično bančno krizo. Zato plačevanje za orgijo finančnih trgov ne more in ne sme biti preloženo na davkoplačevalce (v obliki politike strogega varčevanja), ki krize niso povzročili. Natančneje, rezanje socialne države z namenom zmanjšanja proračunskih deficitov, ki so nastali zaradi reševanja bank in ne zaradi preveč razsipne socialne države, ni upravičeno in iz demokratičnega vidika ter vidika politične ekonomije ni vzdržno. Druga resnica pa je, da tudi če se države tega lotijo na tak način, ne more uspeti – kadar vse države hkrati varčujejo, nobena ne more rasti.

Lepota knjige Marka Blytha je v njeni zelo poljudno izraženi, vendar kot nož pronicljivi analizi vzrokov krize. Zanimivo je, da tudi najboljši ekonomisti, ki niso bili kontaminirani s svojim zagovarjanjem in svetovanjem (deregulirani) finančni industriji ter so se lotili analize vzrokov sedanje finančne krize, niso v celoti izpostavili pravih vzrokov. Denimo, ekonomisti so kot tri glavne vzroke za krizo, ki je bila povzročena v ZDA in je nato okužila Evropo, navedli: nevzdržno povečanje dohodkovne neenakosti v ZDA pred krizo, deregulacijo finančnega sektorja ter politično moč finančne industrije. Toda politični ekonomist Mark Blyth, profesor mednarodne politične ekonomije na Brown University, je bil sposoben v svoji analizi iti še globlje. Kljub temu, da so našteti dejavniki pomembni, vendar niso bili odločilni. Kriza bi se zgodila tudi brez njih. Blyth izpostavlja štiri, po njegovem ključne, elemente za nastanek krize: struktura repo poslov na finančnem trgu, struktura finančnih derivatov, podprtih z nepremičninskimi krediti, korelacija rizikov med njimi, ki je amplificirala rizičnost celotnega finančnega sistema ter škoda, ki so jo povzročile (zgrešene) ekonomske ideje in preprečile uvideti rizičnost celotnega kolosalnega finančnega spačka.

Gre za dejavnike, ki izhajajo iz zasebnega sektorja. In iz tega za Blytha izhaja ključno vprašanje: nekdo si je organiziral zelo razkošno privatno orgijo, ki se je končala v katastrofi, zakaj za to katastrofo kriviti državo in zakaj reševanje krize prenesti na davkoplačevalce prek rezanja socialne države? Ne gre primarno za dolžniško krizo držav, pač pa za tipično bančno krizo. Razen Grčije, nikjer v razvitih državah do povečanja javnega dolga pred krizo ni prišlo zaradi nenormalno potratnega trošenja države. Nasprotno, do povečanja javnega dolga v višini med 10% in 50% BDP je prišlo, ker je država vstopila v reševanje bančne krize, ker je nase prevzela luknjo v bilancah bank, ki so postale “too big to fail”.

S tem se je problem finančne luknje zasebnega sektorja prenesel na državo. In ker banke nočejo plačati razkošne orgije, ga mora plačati država. Zaradi bančnih lukenj smo dobili močno povečan javni dolg. In ker so javni deficiti in javni dolg nenadoma problematični za te iste finančne trge, ki so krizo povzročili, morajo države posledično začeti zmanjševati deficite in dolg. Ker zaradi krize davčni prilivi upadajo, lahko države deficite in dolg zmanjšujejo samo prek varčevanja, torej zmanjševanja javnih izdatkov: bodisi investicij bodisi plač v javnem sektorju bodisi socialnih transferjev. In tako dobimo dvojni problem: prvič, za orgijo plačujejo tisti, ki je niso povzročili in ki na orgijo finančnih trgov sploh niso bili povabljeni; in drugič, politika varčevanja (austerity) po definiciji ne more biti uspešna.

Nezmožnost uspeha simultane politike varčevanja je tako kristalno samoumevna, da je žaljivo za inteligenco povprečnega državljana, da je to sploh potrebno javno govoriti. Toda glede na to, da so doktrino politike varčevanja sprejele vse razvite države, je očitno treba glasno in javno ponavljati samoumevna dejstva. V času krize se zaradi zadolženosti zasebnega sektorja in gospodinjstev zmanjšajo zasebne investicije in zasebna potrošnja. Izpad zasebnega povpraševanja lahko nadomestita samo bodisi izvoz bodisi trošenje države. Ker je država sprejela politiko varčevanja in s tem zmanjševanja javnih izdatkov, dobimo torej izpad tudi druge komponente agregatnega povpraševanja. Ostane samo še tretja komponenta povpraševanja – izvoz. Toda tukaj se pojavi ključni problem: kadar vse države simultano sprejmejo politiko varčevanja in s tem zmanjševanja uvoza, se zmanjšuje oziroma se ne more povečevati izvoz. Torej, kadar vsi hkrati varčujejo (ne trošijo), nihče ne more rasti. Zato imamo povratek recesije v Evropsko unijo. Politika varčevanja je zato “self-defeating“. Gre za napačen in nevaren koncept, ki, prvič, poglablja krizo, in drugič, stroške reševanja bank prenese na socialno najšibkejše, ki krize sploh niso povzročili.

Kako to, da je tako samoumevno in kolosalno napačen miselni koncept sploh lahko uspel in da dominira v ekonomski politiki? Tukaj leži naslednji ključen prispevek Marka Blytha. Analiziral je intelektualno zgodovino doktrine varčevanja – vse nazaj do liberalne misli Lockeja, Smitha in Humea, prek novega britanskega liberalizma, “avstrijske šole” (Hayek, von Mises), nemškega ordoliberalizma, Friedmanovega monetarizma do sodobne mikro utemeljene ekonomske vede, ki temelji na free-market fundamentalizmu in ki pozablja na vlogo ekonomske politike. Vsem je skupno, da zagovarjajo minimalno državo ter “ekspanzionistični učinek fiskalne konsolidacije”. Temu nato sledi pregled prakse, torej pregled uspešnosti politik varčevanja v preteklosti. Pri tem Blyth ugotovi neizpodbitno empirično dejstvo, da v nobeni izmed držav (bodisi v 1930-ih letih, bodisi v 1970-ih in 1980-ih letih ali v času sedanje finančne in gospodarske krize) politika varčevanja ni bila uspešna, če jo merimo z dvema ključnima parametroma – z zmanjševanjem javnega dolga in gospodarsko rastjo. Nasprotno, zmanjševanje javnih izdatkov je povsod povzročilo globoko gospodarsko recesijo ali celo depresijo (upad BDP), zaradi česar se je javni dolg glede na BDP še povečal.

Empirična dejstva kažejo katastrofalno sliko politike varčevanja kot koncepta reševanja krize. Ob pisanju knjige Blyth sicer še ni vedel, da sta se dve ključni raziskavi, ki sta kazali, da je previsok dolg nad 90%) škodljiv za rast (Reinhart-Rogoff: Napaka v excelovi tabeli in tako velike posledice) in da ima fiskalna konsolidacija ekpanzivne učinke na rast (Tudi pro-varčevalna analiza Alesine in Ardagne naj bi bila dubiozna), in na katerih so voditelji držav intelektualno utemeljevali potrebnost politike varčevanja, po neodvisnem preverjanju izkazali ne sicer nujno kot intelektualna prevara, pač pa, da bazirata na računskih ali modelskih napakah. Njune ugotovitve ne držijo in predstavljajo povsem napačen napotek ekonomski politiki.

Blyth knjigo končuje z logično ugotovitvijo, da je povsem neupravičeno, da stroške reševanja krize nosijo socialno najšibkejši sloji, ki krize niso povzročili. Pravi, da to iz demokratičnega vidika ni upravičeno in da iz vidika politične ekonomije ni vzdržno, saj tovrstna politika vedno provede do socialnega revolta, v najhujših primerih pa do političnih prevratov in do vzpona skrajnih političnih sil, utemeljenih na socialni demagogiji. Tudi zaradi tega je politika varčevanja izjemno nevaren koncept.

Blyth, logično, končuje tudi, da je v primeru tovrstnih kriz edini pravi pristop keynesianski. Torej, da država začasno vstopi z zagotavljanjem izpadlega povpraševanja, dokler se zasebni sektor in gospodinjstva vzdržno ne razdolžita. Hkrati pa s sklicevanjem na Islandijo kot vzorčnega primera, kako reševati krizo s tem, da banke pustiš propasti, zgreši ključno logično napako. Namreč, tak pristop si lahko privošči samo ena, izolirana državica. Če bi to postal splošen pristop, pa bi to privedlo do globalnega finančnega kolapsa, ki ne bi samo popolnoma ohromil delovanja gospodarstev, pač pa bi zbrisal tudi vse prihranke gospodinjstev.

Reševanja finančne krize, ki se je razvila v dolžniško krizo držav, torej ne moremo utemeljevati niti na politiki varčevanja niti na politiki, da pustiš banke propasti. Država je edina, ki lahko banke reši, toda pri tem ji je za zmanjševanje posledično nakopičenega javnega dolga treba dati več časa za razdolževanje. Treba je spodbuditi gospodarsko rast, ki nato avtomatsko zniža breme javnega dolga. Nikakor pa reševanja krize ne smemo prek politike varčevanja prevaliti na zmanjšanje socialne države.

_____

Pripis: stališča Marka Blytha v določeni meri determinira tudi njegov osebni background. Izhaja iz škotskega Dundeeja, iz revne družine, katere edini prihodek je bil babičina pokojnina in socialni transferji. Brez socialne države, štipendije in javnega šolstva mu ne ni uspelo dokončati šol, diplomirati, doktorirati, da bi se na koncu zaposlil na elitni ameriški univerzi.