Letos naj bi po uradnih podatkih iz programa stabilnosti, ki so sicer že zastareli, proračunski primanjkljaj znašal 7.9% BDP, javni dolg pa naj bi se povečal za najmanj 19.3%. Po domače povedano – letos naj bi država porabila za skoraj 20% več, kot bo ustvarila. V resnici bo ta »luknja« še nekoliko večja od 20%, ker so gospodarska gibanja slabša od napovedanih in s tem tudi fiskalni prilivi.*

Glavnina te luknje je posledica štiri leta prepoznega začetka reševanja bank. Irska se je s še večjim, 14– in 31–odstotnim proračunskim primanjkljajem zaradi sanacije bank soočila že v letih 2009 in 2010. Kar pa ne pomeni, da bodo rešitve v Sloveniji kaj bolj prijazne kot na Irskem. Irska je bila že zelo zgodaj prisiljena zvišati davke (DDV, zmanjšanje davčnih olajšav, davek na nepremičnine, trošarine na goriva), zmanjšati plače v javnem sektorju, znžati minimalno plačo in znižati javne izdatke za socialne namene na vseh področjih. Podobno ostre ukrepe so ubrale tudi druge EU države, ki jih je najbolj prizadela kriza, od Grčije do Cipra. Toda davke so dvignile tudi ostale članice EU – kar dve tretjini članic EU je za financiranje stroškov reševanja krize dvignilo stopnje DDV, večinoma za 1 do 3 odstotne točke. Absolutni rekorderki glede višine DDV sta Hrvaška (25%) in Madžarska (27%).

Kakšne opcije ima vlada sploh na voljo, da proračunski deficit spravi pod 3% BDP do leta 2015? Program stabilnosti predvideva, da vlada potrebuje v letošnjem za eno milijardo evrov dodatnega manevrskega prostora. Čeprav je osnutek programa stabilnosti sicer govoril o tem, da naj bi dve tretjini »fiskalne prilagoditve« bilo ustvarjene na odhodkovni strani (to je z varčevanjem pri izdatkih) in le ena tretjina pri prihodkih gredo dejanski ukrepi v nasprotno smer. Vlada je prvotno načrtovala, da bi z uvedbo kriznega davka, dvigom DDV in prilagajanjem trošarin, uvedbo davkov na nepremičnine, sladke pijače in loterijske srečke ter dvigom sodnih taks zbrala za 840 mio evrov oziroma skorajda celoten znesek potrebne proračunske prilagoditve. Kriznemu davku (na neto plače) se je vlada nato odpovedala, s čimer naj bi zbrala za 300 mio evrov manj dodatnih davkov. Pod velikim pritiskom je tudi napovedani davek na nepremičnine.

Toda veliko drugih opcij vlada nima. Na voljo sta samo dve alternativi dvigu davkov: ali vlada zniža javne investicije ali pa zniža javne izdatke (za socialne namene, zdravstvo, šolstvo itd.). Javne investicije in materialno trošenje je država v letih 2010 – 2012 že skrčila za 500 mio evrov, kar je seveda vplivalo neposredno na zmanjšanje BDP. V tetošnjem letu pa vlada načrtuje nadaljnje zmanjšanje javnih investicij za 100 mio evrov ter materialnega trošenja države za 50 mio evrov. Oboje bo seveda še poglobilo recesijo.

Druga opcija je krčenje socialnih izdatkov ter izdatkov za javne storitve. Socialni izdatki države so se v času krize (med 2008 in 2011) povečali na letni ravni za dobrih 900 mio evrov (oziroma za 2.6% BDP), lani so se z varčevalnimi ukrepi sicer nekoliko zmanjšali (za 150 mio evrov). Najvišja postavka med njimi so izdatki proračuna za financiranje pokojnin, ki so se med 2008 in 2011 povečali za 457 mio, lani pa še dodatno za 10 mio evrov. Dodatni proračunski izdatki za pokojnine se bodo zaradi učinka pokojninske reforme (predčasno upokojevanje) dodatno povečali tudi letos, in sicer za okrog 150 mio evrov. Nadomestila za brezposelne za v absolutnem znesku za trikrat višja kot pred krizo, višje so boleznine, štipendije ter najbolj ostali transferi posameznikom.

Katere socialne izdatke znižati brez da bi prizadeli posamezne sloje prebivalstva ali izvali splošen revolt? Prilagoditev pokojnin navzdol v enaki meri kot plače v javnem sektorju bi bila še najbolj smiselna, toda v to si nobena vlada ne upa poseči. Zamrznitev pokojnin je v naših razmerah maksimalni možen poseg v višino pokojnin.

Seveda obstaja tudi možnost racionalizacije javnih izdatkov, kot se temu lepo reče, torej da javni sektor postane bolj učinkovit. Ali drugače rečeno: da za manj denarja v javnem sektorju zagotovijo enako raven kvalitete storitev. Toda natanko to se z zmanjšanjem plač in izdatkov za javne storitve že dogaja. V zdravstvu, šolstvu in javni upravi, kjer so si plače v dveh obrokih znižali na raven izpred krize, poskušajo kljub nižjemu financiranju obdržati enako raven storitev.

Kot vidite, prav veliko prostora za zniževanje javnih izdatkov ni. So, toda so izjemno nepopularni. Denimo, da vlada transferje posameznikom in gospodinjstvom zmanjša na predkrizno raven in tako zmanjša javne izdatke za dobrih 760 mio evrov. Lahko bi še bolj zarezala v te izdatke in jih skupaj s plačami v javnem sektorju zmanjša za 10%. To bi seveda izzavalo splošen revolt in pomenilo samomor za katerokoli vlado. Spomnite se samo lanskega revolta proti relativno milemu varčevanju Janševe vlade.

Najlažja pot za vlado je torej, da ljudem na drug način pobere njihove višje prihodke – prek višjih davkov. Bolj prijaznih rešitev za izhod iz sedanjih težav ni. So samo manj prijazne. Je samo izbira med ohranitvijo socialne države ter višjimi davki. Če želimo ohraniti sedanjo raven socialne države, je treba dvigniti davke.

Jaz začasnemu dvigu DDV in trošarin (na goriva, alkohol in tobačne izdelke) ne nasprotujem. V tej politični konstelaciji bolj učinkovitih rešitev preprosto ni na vidiku. Pač pa pogrešam ukrepe na drugi strani. Pogrešam ukrepe, ki bi spodbudili gospodarsko rast. Kajti to je edini način, da ustvarimo več, ustvarimo nova delovna mesta, zmanjšamo pritisk na proračun in povečamo proračunske prihodke. Potrebno bo povečati javne investicije v infrastrukturo, na drugi strani pa bi vlada naredila še največ, če bi – v pomanjkanju domačih sredstev – spodbudila tuja vlaganja denimo v energetiko in infrastrukturo. Samo na področju energetike je na voljo potencialnih investicij za okrog 4 milijarde evrov. Druga spodbuda pa lahko pride iz privatizacije. Po eni strani se bo povečal priliv iz naslova prodaje državnih deležev, kar bo zmanjšalo pritisk na proračun in povečalo sredstva na voljo za javne investicije. Na drugi strani pa bodo privatizirana podjetja, očiščena dolgov, začela več investirati.

Škoda, da so vlade tako dolgo čakale z ukrepi sanacije bank, fiskalne konsolidacije in privatizacije. Če bi to naredili ob začetku krize, ne bi zašli v to situacijo, ko vladi na voljo ostajajo samo še zelo neprijazni ukrepi.

_______

* Izvorno objavljeno v Večer – Pogledi