Se nam s prodajo Mercatorja res obeta največja možna korupcijska afera trenutno? Kakšni zavezniki so ob tem domači uredniki in novinarji? Je njihova naloga, da razprave o prodaji Mercatorja utišajo, potisnejo pod preprogo in skrijejo, so zgolj lenobni in brezbrižni? Se nad njimi vršijo pritiski, so nalogo vendarle opravili zadovoljivo? Bodimo še bolj minimalistični in ugibajmo »ab ovo«, kar se novinarskega poguma tiče: je sicer izrečen sum o korupcijski aferi sploh »obstal«, mu je bilo dovoljeno priti do javnosti? In to v zadevi, ki je epohalnega pomena za slovensko gospodarstvo?

Nekaj tega si lahko ogledamo v medijskih poročilih minulega tedna, ko smo se s prodajo doslej tudi najbolj intenzivno seznanjali – po javni naznanitvi namere in hkrati nenavadni zatrditvi premierke Alenke Bratušek, da ta vlada Mercator ne prodaja. Kar je morda formalnolastniško res, a brez vlade prodaje ne bi bilo. Delikatnost medijskih poročil in cenzura se aktualizirata tudi zaradi okoliščine, da je takšno stanje normalna praksa na Hrvaškem glede na položaj, ki ga kupec Mercatorja, tj. Agrokor, zaseda tam. Naj spomnim na ugotovitve publicista Petričića, izrečene v Pogledih včeraj (20.6.): »V hrvaških medijih, tukaj mislim predvsem na Tisak, časopis, radio in televizijo, pravzaprav tam ne morete ničesar slišati ali prebrati proti Ivici Todoriću. On zakupi reklamni prostor, financira različne medije in na ta način dejansko podkupuje politiko in jo priredi, tako kot njemu ustreza.«

Postavil sem si enostavno vprašanje: kolikokrat so slovenski mediji o prodaji Mercatorja hrvaškemu Agrokorju poročali kritično in za izhodišče presoje vzel dva indica take kritičnosti: najbolj vehementno izraženo stališče (ali sum) doslej, ki ga je (kot edini) podal Marko Golob v okviru tiskovne konference Solidarnosti in Odbora za pravično in solidarno družbo, ko je spregovoril o možni korupciji, ter podatek o lansiranju peticije proti prodaji Mercatorja. Povedano drugače, zanimalo me je, v kakšni obliki so lahko državljani postali seznanjeni s tema dvema informacijama, imenujmo jo K (korupcija) in P (peticija), ki bi jima omogočili najbolj zadržano stališče oziroma celo sodelovanje v državljanski pobudi proti prodaji. Trenutek, ko to presojam (21.6. ob 20.00 uri), je čas po predvajanju oddaje Pogledi o prodaji Mercatorja (20.6.2013) in pred nastopom premierke Alenke Bratušek v Odmevih, ko bo verjetno ponovila  svoja zanikanja glede obtožbe, da je sama vpletena v prodajo.

…

Če rezimiramo: bralci Dela, Dnevnika, Financ, Mladine, Primorskih novic, STA in 24ur oz. POP TV niso mogli slišati ničesar o potencialni »korupcijski aferi« v zadevi Mercator in tudi ne za peticijo proti njegovi prodaji. O tem sta poročala le RTVSLO in Večer, posredno pa še na spletni strani obstoj peticije omenjata Mladina in Dnevnik. Podatka K in P nista obeležji edine možne kritičnosti do prodaje, vendar nisem zasledil tako rekoč nobenih drugih in zanesljivo sta najbolj eksplicitni.  Medijske informacije nasprotnega predznaka o nujnosti prodaje ali celo poudarke o njeni zakasnelosti seveda puščam ob strani. Med največjimi razočaranji sta nedvomno Delo in POP TV. Skratka: beseda korupcija je tako rekoč prepovedana, beseda peticija proti prodaji tudi.

…

Mediji naših južnih sosedov so že utišani. Toda slovenski mediji molčijo že zdaj – kaj bo šele, če bodo sledili hrvaškemu zgledu. Možna todorićizacija medijev, če kdaj do nje pride, sledi nepojmljivemu kimavstvu slovenske politike, vladne in opozicijske. Največji klovni med vsemi so v tem trenutku nedvomno socialni demokrati, ki pridno dvigujejo svoje roke za razprodajo slovenskih podjetij, vmes pa se pridušajo, da je to »zadnjič« in da »naslednjič tega ne bodo tolerirali«, kot se je izrazil minister za kmetijstvo Dejan Židan. Prav danes je namreč zgodovinski dan, ko so poslanci  s 46 glasovi za in 20 glasovi proti potrdili prodajo 15 družb v državni lasti – med njimi so Adria Airways, Aero, Elan, Helios, NKBM, Telekom Slovenije, Unior in Žito.

Preberi več v Boris Vezjak, Mercator na razprodaji, cenzura gratis