Črt Kostevc

Prvega oktobra lani je 220 članov posadke in 110 mornariških kadetov argentinske frigate Libertad (Svoboda) ob pristanku v ganskem pristanišču Tema pričakalo neprijetno presenečenje. Namesto množic navdušenih nad podobo starodobne jadrnice, ponosa argentinske mornarice, so jih pričakale ganske oblasti z nalogom za zaseg plovila. Pristaniško presenečenje je pripravila četa dobro plačanih ameriških odvetnikov sklada tveganega kapitala Elliot Management, ki je dosegla, da je sodišče v New Yorku odobrilo zaseg premoženja argentinske države v določenih delih sveta. Slednja namreč vse od leta leta 2001, ko je prenehala poravnavati obveznosti do imetnikov obveznic na svojih 81 milijard dolarjev dolga, bije neizprosen boj z nekaj mrhovinarskimi skladi (volture funds), ki niso privolili v menjavo obveznic in predvideno 65-odstotno izgubo nominalne vrednosti. *

Kljub temu, da je bila Libertad na koncu osvobojena iz Teme, so bili skladi tveganega kapitala uspešnejši na drugih koncih sveta in med drugim prisilili argentinsko vlado, da po svetu potuje v najetih letalih, saj bi v nasprotnem primeru tvegala celo zaseg predsedniškega letala. Nekoliko bližje Sloveniji tudi Grčiji ne gre bistveno boljše, potem ko jo je zaradi njene dolžniške krize v “upravljanje” dobila trojka Evropske komisije, Evropske centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada.

Slovenija, pa naj si to priznamo ali ne, stopa po poti Peruja, Ekvadorja, Konga, Argentine, Grčije…, ki so jih mednarodni finančni trgi pribili na sramotilni steber in si izjemno počasi znova pridobivajo zaupanje tujih investitorjev. Slovenija na srečo še ne tvega zaplembe policijskega plovila P-111 med popravilom v Italiji, prav tako nam za zdaj trojka ne narekuje višine davkov in državne porabe, vendar pa mirnega morja za slovensko barko ni na obzorju. Čeprav naše težave niso povsem enake ne ciprskim, ne grškim ali španskim in niti ne irskim ali italijanskim, smo uspeli zbrati dovolj stičnih točk z omenjenimi državami, da skrbimo finančne trge, pri čemer bi razmere morale skrbeti predvsem nas same.

Slovenska vlada je soočena z zgodovinsko visoko ceno zadolževanja na tujih trgih in anemičnim povpraševanjem po slovenskem izvozu, pri tem ji doma ne pomagajo povsem otrple domače banke, upadanje zasebne potrošnje, predrag javni sektor in gneča na zavodu za zaposlovanje. Denar v državno blagajno kaplja in ne priteka, na drugi strani pa je breme za krizo predimenzioniranega javnega sektorja in rastočih stroškov odplačevanja javnega dolga prehudo. V času, ko podjetja težko prodajajo doma ali v tujini, zaradi česar je negotova tudi prihodnost njihovih zaposlenih, so davčni prilivi nizki v celotnem “davčnem repertoarju” ministrstva za finance: tako na strani davkov od dohodka pravnih kot fizičnih oseb. Negotovost pa dodatno krči potrošnjo in prihodke od davkov in dajatev na potrošnjo. Rešitev iz takšnih razmer je več, vendar pa nobena od njih ni neboleča in dlje kot odlašamo z njimi, bolj drastične bodo.

Predlogi vlade Alenke Bratušek, ki se pojavljajo v javnosti in ki do konca meseca ostajajo zgolj predlogi, so predvsem kombinacija težnje po čimprejšnjem povečanju davčnih prihodkov, kar naj bi potolažilo mednarodno javnost in pomirilo apetite finančnih rabljev ter seveda nadaljnjega nižanja javnih izdatkov. Slednje je bilo v obdobju prejšnje vlade najbolj izpostavljeno in brzdanje javnofinančnih odhodkov se je Janševi vladi nedvomno posrečilo. Čeprav prihranki Zujfa (Zakona o uravnoteženju javnih financ) niso bili niti približno takšni, kot je bilo napovedano in je nekaj najbolj nepremišljenih ukrepov Ustavno sodišče razveljavilo (pokojnine, regres javnih uslužbencev), je bila nakazana prava smer za reševanje državne blagajne. Do določene mere so takšno usmeritev naklonjeno sprejeli tudi finančni trgi, čeprav je glavnino padca cene zadolževanja v zadnji tretjini preteklega leta treba pripisati splošnemu gibanja donosov za periferne članice evrskega območja. Tudi zaradi tega se seveda učinek pozna na proračunskem primanjkljaju, ki je bil v letu 2012 dejansko za slabo poltretjo odstotno točko nižji  kot leto prej.

V tokratni inkarnaciji varčevalnega programa so apetiti po zmanjševanju trošenja javnega sektorja vsaj za zdaj nekoliko manjši, glavnina bremena pri krpanju luknje v proračunu pa bo na strani povečevanja proračunskih prihodkov. Načeloma sicer legitimna preusmeritev varčevalnega programa je vse prej kot spodbudna novica za hirajoče slovensko gospodarstvo.

Podobno kot v času prejšnje vlade pa tudi tokrat manjkajo ukrepi za učinkovito stimulacijo gospodarstva, še toliko bolj pa za privabljanje tujih investitorjev. Še več, jasno je, da bo dodatno davčno breme dodatno zadušilo poslovno aktivnost. Zavedati se je treba, da vlada potrebuje denar hitro in posledično vidi obdavčitev potrošnje kot razmeroma varen in predvsem sproten vir prihodkov, jasno pa je, da bo takšno obdavčenje pustilo posledice na že tako oslabljenem gospodarstvu. Nobeni od kriznih vlad ni uspelo vzpostaviti bolj ambiciozne in predvsem bolj aktivne politike spodbujanja  gospodarstva, kaj šele, da bi oblikovala delujočo in operativno razvojno strategijo. Medtem ko trenutni reševalni program očitno stavi na oživitev zdesetkanega gradbenega sektorja, pri čemer je prišla v obtok celo ideja o državnem gradbenem podjetju, je prejšnja vlada poskušala primarno z davčnimi (davek na dobiček) in administrativnimi olajšavami. Kratkoročno navedeni ukrepi ne učinkujejo, kar je bilo jasno videti v preteklem letu, na dolgi rok pa še zdaleč niso zadostni za  razvojni preboj.

Odgovor na vprašanje ali bomo konec slovenske dolžniške kalvarije dočakali svobodni ali ujeti v finančni temi, je seveda v rokah vlade, posledice njenih odločitev pa na plečih današnjih in volivcev prihodnjih generacij. Glede na to, da vladnega falcona oziroma sokola ne moremo ali nočemo prodati, uporabljamo pa ga tudi ne, bi nam morda v daljavi že vidni “mrhovinarji” vsaj pri tem lahko pomagali. 

_______

* Izvorno objavljeno v Dnevniku