Namesto dviga DDV naj vlada uvede trošarine na vino

12 aprila, 2013 By in gospodarstvo, slovenija 3 komentarji

Jure Jež

Minister za finance Uroš Čufer je v eni svojih redkih izjav »napovedal« dvig DDV kot nosilni ukrep polnjenja prazne davčne blagajne. Večina uglednih slovenskih ekonomistov je skeptičnih glede pozitivnih učinkov dviga, predvsem zaradi negativnega vpliva na rast BDP in zaposlenosti, zaradi zmanjšanja porabe in vpliva, ki bo najbolj prizadel najrevnejši sloj prebivalstva. Lahko smo prepričani, da bodo na finančnem ministrstvu preverili tudi vse druge možne rešitve za povišanje davčnih prihodkov.
Eden izmed najpopularnejših načinov je dvig trošarin. Dvig trošarin za 10 odstotkov prinese enake finančne efekte kot dvig zgornje stopnje DDV za dve odstotni točki (okrog 150 milijonov evrov).

Vendar pa je večina ekonomistov spregledala veliko priložnost dodatnega polnjenja prazne davčne blagajne. In to je »uvedba realne trošarine na vino«. V Zakonu o trošarinah je že od leta 2004 tudi opredeljena trošarino na vino in peneče vino, vendar z ničelno stopnjo. Zanimivo je, da je v Sloveniji pivo relativno zelo visoko obdavčeno (trošarina za pivo znaša 0,55 evra za liter piva s petimi odstotki alkohola, tako da spadamo po višini trošarine na pivo med »top five« držav v EU 27. V obdobju od 2004 do 2013 je večina članic EU dvignila trošarine na pivo za med 15 in 25 odstotkov, Slovenija pa občutno višje, za 57 odstotkov). Vino pa praktično – ob upoštevanju dejstva, da se večina vina proda mimo registriranih transakcij – sploh ni obdavčeno, kljub neprimerno višji stopnji alkohola v vinu in s tem bolj škodljivim posledicam za zdravje. To dejstvo govori o privilegiranosti proizvajalcev vina in o velikih izgubah fiskalnih prihodkov za obubožano davčno blagajno.

Evropska unija kljub poskusom harmonizacije še vedno nima enotno določene obdavčitve alkoholnih pijač. Pri pivu je od 1. januarja 1993 uvedena minimalna stopnja trošarine v višini 1.87 evra za stopnjo alkohola, kar naša 0,0935 evra za liter piva s petimi odstotki alkohola. Pri vinu in drugih alkoholnih pijačah niso določene minimalne trošarine.

Tako tudi Slovenija spada med države z izpadom proračunskih prihodkov, ker bodisi prenizko ali sploh ne obdavčujejo prometa posameznih vrst alkoholnih pijač s trošarinami. Če država ne pobira trošarine na vino, se večina pridelanega vina lahko prodaja neregistrirano na sivem trgu, zaradi česar se ob njegovi prodaji ne obračuna niti DDV. Slovenija je tipičen takšen primer. Ker se v Sloveniji od skupno okrog sto milijonov litrov pridelanega vina registrirano proda samo 32 milijonov litrov, bi z uvedbo trošarin regulirali sivi trg z vinom, država pa bi lahko začela pobirati tudi DDV (in trošarino) za preostalih 68 milijonov litrov vina (podatki vinskega lobija priznavajo zgolj 56 milijonov litrov sivega trga). S tem bi se skupni fiskalni prihodki iz naslova obdavčitve prometa z vinom (trošarina in nepobrani DDV) lahko približali fiskalnim prihodkom iz naslova prometa s pivom (to je okrog 70 milijonov evrov). To kaže na izjemno nesposobnost oziroma indolentnost države pri pobiranju davka.

Pri trošarinah na vino in peneče vino so razlike med članicami EU bistveno večje kot pri pivu. Ker EU nima določene minimalne trošarine, ima kar 15 od 27 članic ničelno stopnjo trošarine na vino, 10 članic pa ničelno stopnjo trošarine na peneče vino. Po podatkih iz januarja 2009 imajo najvišje trošarine na vino Irska (2,30 evra za 70-centilitrsko steklenico z do 15-odstotno vsebnostjo alkohola), V. Britanija (2,06 evra), Finska (1,80 evra) in Švedska (1,55 evra). Trošarine na vino imajo še Danska, Nizozemska, Estonija, Latvija, Litva, Belgija, Poljska in Francija. Ostale države imajo ničelno stopnjo trošarine na vino.

V državah, kjer imajo uvedene trošarine, je znašala leta 2009 povprečna trošarina na vino 0,4 evra za steklenico, na peneče vino pa 0,73 evra.

Analiza vpliva dinamike trošarin na porabo posameznih alkoholnih pijač v državah EU v obdobju 1970 – 1998 (Customs Associates Ltd., 2001, Study on the competition between alcoholic drinks – Final report.) ugotavlja, da je težko trditi, da bi stopnja obdavčitve neposredno vplivala na porabo posameznih alkoholnih pijač v tem obdobju, ker na porabo alkoholnih pijač vpliva mnogo drugih relevantnih spremenljivk. Na porabo posameznih alkoholnih pijač najbolj vplivajo nacionalno značilna preferenca potrošnikov glede posameznih pijač, gibanje kupne moči, stopnja brezposelnosti (na porabo piva in vina), velikost populacije v dovoljeni starosti za porabo alkoholnih pijač (na porabo vina in žganih pijač) ter splošni trendi v spreminjanju potrošniških navad glede porabe pijač kupcev.

Kljub temu, ob predpostavki »ceteris paribus«, glede vpliva dinamike trošarin na porabo posameznih alkoholnih pijač navajajo naslednje ugotovitve:

  • V splošnem se v članicah EU dinamika porabe piva ni spreminjala v odvisnosti od sprememb trošarin na pivo. Izjeme so le V. Britanija in Španija ter do določene mere Grčija.
  • Ker ima le manjšina članic EU trošarine na vino, je vpliv sprememb trošarin na porabo vina še težje ugotavljati. Vendar pa v državah, ki imajo trošarine na vino, sprememba njihove višine v splošnem ni vplivala na porabo vina.
  • Za razliko od piva in vina pa je sprememba trošarin na peneče vino vplivala na spremembe v porabi.

Prav tako so tudi poskušali narediti ocene elastičnosti, vendar so zaradi omejitev glede dostopnosti in kvalitete podatkov lahko naredili kompletne ocene zgolj za nekatere države EU. Samo polovica ocenjenih križnih elastičnosti je bila pozitivna (pozitivna križna elastičnost nakazuje substitucijski učinek v porabi). Zato ni mogoče potrditi sistematičnega vzorca glede tega, ali so posamezne pijače med seboj substituti ali komplementarne dobrine..

Glede na dostopne podatke za Slovenijo – razen »naročene« študije Pivovarne Laško (Bole V. in Jere Ž., 2002, Ekonometrična analiza koncentracije na tržnem segmentu piva. Ljubljana: Ekonomski inštitut pravne fakultete) ni bilo narejenih analiz elastičnosti povpraševanja po alkoholnih pijačah. Študija, ki temelji na podatkih za obdobje 1997 – 2002, kaže, da križna cenovna elastičnost porabe piva na ceno vina znaša 3,35. (Ni pa ocene križne elastičnosti porabe vina glede na ceno piva). Ocena križne cenovne elastičnosti med pivom in vinom v Sloveniji po oceni Boleta in Jereta je za več kot štirikrat višja od zgornje meje intervala križnih cenovnih elastičnosti, ocenjenih za druge države EU (0,84). Problem kompetentnosti študije je definiranost pričakovanih rezultatov s strani naročnika, način vzorčenja in reprezentativnosti uporabljenega vzorca (več o tem: Mrkaić, M., Masten I., Polanec S., 2003. Recenzija ekonometrične analize koncentracije na tržnem segmentu piva Velimirja Boleta in Žige Jereta. Ljubljana: Makroekonomski inštitut Ekonomske fakultete.)

Vendar pa je navkljub »problematičnosti študije« iz teh ocen elastičnosti mogoče sklepati, da sta pivo in vino v Sloveniji močna substituta.

Kot rečeno, na žalost za Slovenijo ne obstajajo ocene križne elastičnosti porabe ostalih alkoholnih pijač glede na ceno vina, iz česar bi bilo mogoče neposredno sklepati na možne učinke povečanja trošarin na vino, na možnost substitucije vina s pivom in ostalimi alkoholnimi pijačami v porabi. Obstajajo pa ocene za druge države, za katere znaša zgornja meja intervala ocen križnih cenovnih elastičnosti povpraševanja po vinu glede na ceno piva 0,35. Če bi veljala analogija z razmerjem križnih elastičnosti pivo/vino in vino/pivo v državah EU (0,35/0,84), bi v Sloveniji križna elastičnost porabe vina glede na ceno piva utegnila znašati okrog 1,4.

Iz navedenih podatkov lahko ugotovimo, da je predlog uvedbe trošarine na vino v situaciji, v kateri se nahajamo vsekakor boljša rešitev od dviga DDV in ob svoji uvedbi rešuje tudi zaposlitve odvečne armade carinskih uslužbencev, ki bi se transformirali v trošarinske inšpektorje in tako ostali uslužbenci carinske uprave, ki je tudi v funkciji trošarinskega nadzornega organa. Prav tako lahko tudi pritrdimo ocenam, da je za uvedbo trošarine na vino nastopil pravi trenutek iz razlogov omejenega vpliva vinskega lobija v Sloveniji, ki so ga v preteklosti poznavalci smatrali za enega izmed najmočnejših lobijev (Slovenska ljudska stranka je opozicijska stranka, pa tudi Tone Anderlič in Zmago Jelinčič, dva izmed največjih vinskih lobistov nista poslanca sedanjega sklica parlamenta).

______

* Izvorno objavljeno v Financah

** Vir podatkov: Damijan, P. J. (2009). Primerjalna analiza višine trošarin na pivo in vino v Sloveniji in državah EU ter potencialni vpliv dviga trošarine na pivo na nadomeščanje z vinom.

En odgovor

  1. Dvig trošarin na vino je vsekakor lahko ena od možnosti povečanja proračunskih prihodkov glede na nujnost fiskalne konsolidacije in v tem pogledu se z idejo strinjam. Vendar pa imam dvom do nekaterih drugih navedenih zaključkov:
    – navajate, da je večina uglednih slovenskih ekonomistov skeptičnih glede pozitivnih učinkov dviga ddv – mislim, da so mnenja deljena in da jih kar precej tudi zagovarja ta ukrep; tudi Damijan je novembra lani (članek Polom varčevanja za vsako ceno) kot priporočilo takratni vladi zapisal: »Za povečanje proračunskih prihodkov pa naj vlada dvigne DDV za 2-3 odstotne točke, česar nihče ne bo resno občutil«,
    – kot argument proti dvigu ddv se običajno navaja zmanjšanje porabe (prebivalstva) in kot alternativa navede npr. dvig trošarin, čeprav ima na porabo dvig trošarin enak učinek,
    – nasploh ob dvigu ddv obseg potrošnje ne bo nič manjši, saj se zaradi dviga ddv znesek razpoložljivega dohodka za potrošnjo ne spreminja – bo pa več od tega šlo za ddv in ustrezno manj za vrednost nakupa brez ddv,
    – pavšalna je tudi ocena, da dvig ddv najbolj prizadene najrevnejši sloj prebivalstva – v svojih izračunih in članku sem prikazal, da je dvig splošne stopnje ddv za najrevnejši sloj relativno manj obremenjujoč kot dvig trošarin in tudi kot dvig trošarin na vino, če bi ga uvedli (najrevnejši sloj nameni za alkohol in tobak 2,7 % svojih prihodkov, bogatejši pa 1,3 %),
    – s trošarino na vino bi od registrirane prodaje lahko zbrali okoli 15 milijonov evrov (če bi bila enaka kot na pivo, več verjetno težko), dvig splošne stopnje ddv za 2 odstotni točki pa prinese neto okoli 190 milijonov v proračun,
    – problem pri vinu je vsekakor sivi trg, ki naj bi bil še enkrat večji – a tega zaradi uvedbe trošarino ne bi razrešili, preje obratno; zaradi višje obdavčitve bi bilo izogibanje najbrž še večje.

    Všeč mi je

  2. Samo kratek komentar:
    1) glede potencialnih prihodkov iz naslova uvedbe trošarine in obdavčitve tudi sivega trga z vinom navajam en odsek iz moje analize iz leta 2009:

    “Ker se v Sloveniji od skupno okrog 100 mio litrov pridelanega vina registrirano proda samo 32 mio litrov, bi z uvedbo trošarin regulirali sivi trg z vinom, država pa bi lahko začela pobirati tudi DDV (in trošarine) za preostalih 68 mio litrov vina. S tem bi se skupni fiskalni prihodki iz naslova obdavčitve prometa z vinom lahko približali fiskalnim prihodkom iz naslova prometa s pivom (t.j. okrog 70 mio evrov letno).”

    2) Spremljanje prometa z vinom je seveda možno, saj bi carinski organi, ki so zadolženi za pobiranje trošarin, seveda lahko uvedli ustrezen nadzor nad prometom z vinom. Možna bi bila tudi obavčitev glede na ocenjen obseg pridelanega vina v skladu s številom trsov ali površino vinogradov minus neobdavčena zasebna poraba.

    3) V petek je ministrstvo za finance med možnimi dodatnimi davčnimi viri že omenilo tudi trošarine za vino.

    4) Vendar, kot sem povedal že Juretu, preden je objavil ta tekst: v tej napeti situaciji lahko uvedba trošarin na vino (kar pomeni uvedba DDV + trošarin za 2/3 do zdaj neobdavčenih slovenskih vinogradnikov) za vlado pomeni isto kot je pomenila postavitev semaforjev v Mariboru za Kanglerja. Ljudem lahko tak ukrep v tej situaciji preprosto “dvigne pokrovke”.

    Všeč mi je