Mandatarka je torej napovedala večje izdatke države in višje davke. Kaj bi to pomenilo za primanjkljaj, ni razložila, iz poudarjanja gospodarske rasti pa sklepam, da bi se ji zdelo smiselno načrtovati večji primanjkljaj. To je namreč edina pot, da proračun kratkoročno manj negativno vpliva na gospodarsko rast.

Če sem pravilno uganil predvidene ukrepe, bi bil njihov učinek kratkoročno škodljiv. Višji davki enako slabo vplivajo na povpraševanje kot nižanje izdatkov in nikakor niso do gospodarstva prijazna alternativa za varčevanje. Večji izdatki za izobraževanje, kulturo, socialno politiko in plače javnih uslužbencev, ki bi se z rebalansom verjetno najbolj povečali, pa nimajo kratkoročnih pozitivnih učinkov. Rezultat pod črto bi bil torej kratkoročno kvečjemu slabši.

Sprejetje rebalansa takoj na začetku kratkega mandata bi v svet poslalo sporočilo o spremembi temeljnih usmeritev proračunske politike. Ta je doslej dobivala predvsem pohvale, zlasti ker so bili največji koraki izvedeni v prvem letu in predvsem na izdatkovni strani, kjer je ukrepanje politično težje. Skrb je bila izražena predvsem v zvezi s trajnostjo in zadostnostjo izvedenih ukrepov ter izvedljivostjo načrtovanih. Zato bi bil takšen rebalans, kot se napoveduje, slaba popotnica za novo vlado in njeno mednarodno verodostojnost.

Vir: Finance