Andrej Mertelj

Ena od tem, ki ji človek skoraj ne more več ubežati, je Slovenski državni holding. Ne morem si pomagati, da ne bi med levim stališčem nacionalnega interesa ter desnim prodajmo vse, spet razmišljal drugače – s pogledom naprej. Kot vedno se mi zdi resnica na sredi. Določene stvari je škoda prodajati (tista ki nosijo dobiček in delovna mesta in dividendo!), spet druge je nujno (NLB ali NKBM).

Ne glede na to kaj prodajamo si oglejmo časovnico. Najmanj 6 mesecev, bolj verjetno nekje 12-18 mesecev, da dobimo spisek, kaj prodajamo in ustrezne odločitve NS in uprav. Potem začnemo operativne postopke tenderjev (6-12 mesecev), due dilligence (3-6 mesecev), zatem priprava pogodbe (1-3 mesecev), regulatorni postopki ATVP, UVK, … (dodatne 1-3 mesece) … in prodano.

Vse skupaj v najmanj 11 mesecih, a bolj realno v 24-36.

Kar pomeni da bomo še nekaj proračunov brez priliva in je edini efekt napovedane prodaje dvig zaupanja s tem povezan padec obrestnih mer.

Ups – potrebujemo torej načrt, kaj s tem premoženjem storiti v vmesnem času. Ker ta vmesni čas je in bo, nam ljubo ali ne. Kar pa ni nujno slabo -, če čas pametno izrabimo. Na pamet mi najprej padeta tekoča dividendnost in povečanje vrednosti, pri čemer izkoristimo še turbo efekt, saj prva delno določa tudi drugo.

Jaz bi naredil pet stvari:

Prvič, zmanjšati je treba stroške overheada za 15%. Doable. Controllable. Na doseganje tega cilja bi vezal 40% ustrezno opredeljenega bonusa, s katerim bi popravil prejemke uprav, udarjene z infantilnim Lahovnikovim zakonom (odprava le-tega bo spet politično prepiranje 6 mesecev in kot taka neuporabna za poslovno leto 2013 – ergo spet bypas, kljub degutantnosti te tehnike popravljanja abotne zakonodaje).

Drugič, treba je zahtevati minimalno donosnost državnega premoženja nad 6%. Dividende se razdelijo a ne izplačajo ter gredo v breme kapitala ob prodaji. Uprava, ki zahtevano donosnost doseže (iz poslovanja, ne iz računovodskih akrobacij), dobi preostalih 60% bonusa, ki pa se izplača v delnicah podjetja (verjetno neobdavčljivo po ZUDDob v trenutku prodaje podjetja – dodatni stimulans).

Ta zahteva bi prinesla dodatne prihodke: čez palec 3% na 11 mlr. evrov državnega premoženja pomeni cca. 330 mio evrov več dobička in 66 mio evrov davčnih prihodkov.  Če upoštevamo kot vrednost podjetja 7 kratnik EBITDA (recimo da se okoli 2015/16 vrne malo optimizma v finančni svet ), se premoženje zaradi večje profitabilnosti poveča za več kot 2 mlr. evrov.

Tretjič, potrebno je prevrednotiti intelektualno in industrijsko lastnino v podjetjih skladno s smernicami OECD, s čimer se izboljša struktura kapitala, poveča možnost zadolževanja in/ali zmanjša efektivna obrestna mera (beri dodaten boost pri dobičku). S tem bi hkrati poslali jasen signal tudi preostalemu gospodarstvu da naj sledi zgledu.

Prevrednotenje neopredmetenih osnovnih sredstev bi po hitri oceni prineslo povečanje kapitala za 50 mio do 150 mio evrov ob nič (0) davčnih prihodkov (predpostavljamo 100% olajšavo), medtem ko 1% znižanja efektivne obrestne mere kot posledica boljše kapitalske strukture verjetno prinese 5-50 mio povečanja dobička SDH-jevim podjetjem.

Četrtič, smiselno bi bilo izdati namensko državno obveznico v vrednosti 1-3 mlr. evrov za financiranje podjetij v lasti SDH, ki bi poleg državnih jamstev nosile še druge ugodnosti za resne potencialne kupce samih podjetij, s čimer bi se verjetno ustvaril sekundarni (ali celo terciarni) trg interesentov. S tem v kreditnem sistemu zagotovimo dodatno likvidnost in/ali buffer pri zmanjševanju kreditnega obsega tujcev, popustimo pritisk na vire in s tem zmanjšamo obrestno mero gospodarstvu kar poveča dotok prepotrebne akumulacije v podjetja.

Petič, dosledno je treba pošiljati DURS v kontrolo v podjetja v lasti SDH. Predmet pregleda: svetovalne, odvetniške, IT in druge pogodbe ter ugotavljanje njihove vrednosti za podjetje. V kolikor je ni ali je minimalna, je treba prikazani strošek prekvalificirati v poslovno nepotrebnega, ga obdavčiti in upravi naložiti globo. Poleg povečanja higiene in dobrodošlih prihodkov v državno blagajno dobimo tudi sinergijski učinek, saj bodo uprave precej manj pripravljene sklepati za lase privlečene ali ne nujno potrebne posle in imajo zato ob zavrnitvi pred »strici« tudi nadvse priročen izgovor.

Ocena: za okrog 2-10 mio evrov dodatnih davčnih prihodkov, za okorg 50 mio evrov manj nepotrebnih stroškov.

Pod črto: navedenih pet ukrepov bi prineslo za najmanj 398 mio evrov dodatnih prihodkov letno v proračun in povečanje premoženja za več kot 2 mlr. evrov. Že doseganje 50% uspeha pri tem bi pomenilo dobrodošlo reaktivacijo mrtvega, neprepoznanega ali neizkoriščenega premoženja.

Zakaj mislim da bi uprave pri tem sodelovale? Ker čutijo, da se bodo razmerja sil v kratkem spremenila do neprepoznavnosti (podjetje bo bodisi prodano ali šlo v stečaj) in se bo pri večini vključil samoohranitveni nagon (ne pozabimo, to je vseeno management, ki obvlada preživetje in komolčarstvo). Ribnik je vedno manjši in v njem je veliko krokodilov. Če se lahko na hitro dokažeš in si s tem priboriš službo še naprej – hm… Tujci bodo zelo verjetno vsaj prve mandate plačevali nadpovprečno … Pa tudi kakšni »strici« utegnejo poslovati še naprej, saj čisto brez njih ne gre (oziroma kot civilizacija še nismo našli načina, kako).

In zakaj bi tujci kupovali take obveznice?

Prvič, ker samo čakajo da nekaj dostojnega pride iz Slovenije in lahko rečejo, da je stvar v reševanju in se posvetijo bolj zoprnim stvarem kot so otroški prepiri.

Drugič, ker nihče ne vidi rad da mu premoženje propada in Slovenska obveznica je na dobri poti k junku

In tretjič, ker ima podlago v premoženju, ki je danes zagotovo podcenjeno (slabo upravljanje, nenormalni diskonti valuacij, …) in torej predstavlja realno dobro priložnost zaslužka

Jaz bi poizkusil kaj takega. Kaj bosta naredila oba Janeza, pa bomo videli.