Medtem ko se oba obtožena kršenja zakona in vpletenosti v koruptivna tveganja, Janez Janša in Zoran Janković, tako krčevito oklepata položaja, kar zaostruje politično krizo in se skorajda ne more končati drugače kot z razpadom koalicije in predčasnimi volitvami, pa po kuloarjih in spletnih portalih še vedno gomazi mnoštvo teorij, zakaj je Klemenčič – po tako odlični in dolgi simbiozi – v poročilu glede premoženjskega stanja tako ostro (in na takšen način) napadel predsednika vlade Janeza Janšo.

Pri tem prva teorija pravi, da je Klemenčič s tem dejanjem pospremil svoj načrtovan odstop s funkcije predsednika KPK, ker se odpravlja v tujino. Nenazadnje je na podoben način končal svoj mandat državnega sekretarja na Ministrstvu za notranje zadeve pod vodstvom Katarine Kresal. Druga teorija zatrjuje, da si na ta način utira pot v politiko. Kot novo ime, s kredo borca proti korupciji, bi utegnil biti zanimiv za določen del volilnega telesa levo od sredine. Nenazadnje si je tudi vodja italijanskih tožilcev v akciji “Čiste roke”, Antonio DiPietro, na podoben način utrl pot v politiko. Spomnimo, februarja 1992 je DiPietro sprožil akcijo “Čiste roke”, ki je zradirala s političnega prizorišča večino tradicionalnih italijanskih političnih strank. Konec leta 1994 je odstopil in se s kredo borca proti korupciji podal v politične vode. No, obstaja pa še tretja, še bistveno bolj osebno človeška teorija ozadja Klemenčičevega dejanja, o kateri vsi govorijo, vendar je nihče javno ne izreče. Tudi jaz je seveda ne bom, lahko pa si jo preberete na Kunstljevem blogu. Seveda pa lahko gre pri vsem zgolj za zlonamerne teorije, in je Klemenčičeva KPK samo opravljala svoje delo v skladu z mandatom in zakonskimi pooblastili.

S čimerkoli že motivirano pa poročilo KPK prinaša pomemben presedan in preizkusni temelj slovenske politične kulture. Hkrati pa seveda tudi pomembno prekretnico v sedanjem protestniškem valu. Če oba politika, obtožena kršenja zakona in vpletenosti v koruptivna tveganja, ne bosta odstopila, utegneta za seboj v brezno potegniti ne samo vladno koalicijo, temveč širšo politično sceno. Ta nesankcionirani sum korupcije, če na njega visoka slovenska politika ne bi adekvatno reagirala s takojšnjim sankcioniranjem kršiteljev (njunim odstopom), utegne priliti olja na bes razjarjenih protestnikov. Ali z drugimi besedami, če je valu protestov – razen mariborskemu – do sedaj manjkala jasna, usrediščena skupna točka protesta, mu neadekvatno ravnanje Janše in Jankovića prav to lahko da. Lahko ga osmisli. To pa lahko pomeni mnogo širši val protestov, ki utegne zradirati sedanji politični establišment, vključno s strankami, na levici in desnici, kot jih poznamo sedaj.

Najboljša ilustracija tega, v kolikšni meri se politiki te nevarnosti zavedajo, če jim že manjka moralne drže in občutka za temeljno politično etiko, niso plebiscitarne podpore SDS in PS njunima liderjema, temveč današnji štos v Zjutranji kroniki na Radiju 1. Politiki še vedno mislijo, da je problem v obstoju samih nadzornih institucij (oziroma njihovih “nepravih” pooblastilih), ki – naključno, hvalevredno v skladu z njihovim poslanstvom ali drugače motivirano – odkrivajo deviacije v ravnanju politikov, ne pa v njih samih. V njihovem neetičnem in netransparentnem ravnanju. Seveda se motijo v svojo škodo.