Zares odličen komentar Alojza Ihana v Financah o “uporu raje” in o tem, kako hitro lahko “raja” politike kot kurbe z eno potezo odpravi na smetišče. No, v primeru Kanglerja je bilo potrebno dvoje demonstracij, v primeru Tuerka pa dva kroga volitev. Toda njun intimni občutek je verjetno podoben kot pri poceni deklinah ob koncu večera. Pa ne, da si tega ne bi krepko prislužila. Podobno velja za ostale politike, ki pa jih “odpravnina” še čaka.

Po nedeljskih volitvah ni politika, ki ne bi zavidal Pahorju – ne zaradi pridobljene politične moči, ampak zato, ker ima edini za prihodnjih pet let kolikor toliko zagotovljeno politično službo. Volilno nedeljo je namreč še bolj kot Pahorjeva izvolitev zaznamoval nazoren prikaz, kako bliskovito lahko del politike izgubi moč. V nekaj trenutkih, ki še za preobrat v košarki ne bi zadostovali.

Nobenega revolucionarnega kričanja ni treba, nič orožja, nič prevratov, nič podpisanih deklaracij; samo ljudem naenkrat postaneš nezanimiv in odveč. Pa te naslednje jutro le še ošvrknejo v časopisu in vidijo, da si z drugega planeta.

Trinajsto prase, kaj bi s tabo. In nato na spletu še zadnjič odklikajo, da vidijo, ali ti na povečani resoluciji kaj zelenega preseva iz zenic in ali imaš brke iz silicija ali silikona. Potem zaprejo ekran in te odpikajo. Zaton pozornosti je za politika bolj smrtonosen kot atentat.

…

Današnji politiki niso današnji, ker že vsaj desetletje ne zaznavajo realnosti, ampak preigravajo strankarsko matrico, ki je državo vklenila v mučni razvojni slow-motion. Protesti so znamenje, da smo državljani spregledali in se je politična matrica začela sesuvati ob zavedanju, da je roka ljudstva našla stikalo za izklop. Politiki, ki so državljanom v preteklosti posneli mučni slow-motion državnega (ne)razvoja in letargije, bodo zdaj dobili v zahvalo slow-motion lastnega političnega konca. Tiste krogle, ki počasi, kot v sanjah jadrajo proti njihovim lesenim žlicam. Dokler ne bodo le še trske in zobotrebci.