Slovenija je politično paralizirana. Nobena vlada ne more voditi ekonomske politike. Ekonomsko politiko vodijo vrtinci, ki se razvijajo v kanalu med levim in desnim političnim bregom ter številnimi sindikalnimi in drugimi čermi vmes. Vsakdo med njimi lahko organizira referendum o kateremkoli vladnem ukrepu, ki mu ni všeč. Zadostuje pa že grožnja z referendumom. Slovenija je zato tudi razvojno paralizirana. Zato nazaduje, tako absolutno kot relativno. Konstruktivne poti iz te razvojne paralize ni videti. Je le ena, zasilna – da se individualno odselimo v razvojno bolj prijazne kraje.

Nisem proti referendumom. Nasprotno. Referendumi so velika demokratična pridobitev. Zadnja instanca ljudstva, da lahko v vmesnem obdobju med dvema volitvama učinkovito zaustavi morebitne zelo slabe odločitve vlade. Referendumi so pomembna zadeva. Razen, kadar se zlorabljajo v zasebne in politične namene. Denimo v Kaliforniji, ali v Sloveniji. Takrat ni več mogoče voditi avtonomne ekonomske politike. Na koncu se vse izteče v nezmožnost dolgoročne vzdržnosti javnih financ ter nato kratkoročnega zaprtja proračuna.

Kalifornija je v stalni proračunski krizi. Konstantno porabi več kot pobere davkov. Pri čemer pa ne more kontrolirati ne izdatkov in ne prihodkov, saj jih napihujejo vedno novi izdatki ali manjšajo vedno novi davčni odpustki, izglasovani na referendumih. (In teh je ogromno. Tako veliko, da jih morajo vsako desetletje začeti na novo številčiti) Kalifornija ne more bankrotirati samo zato, ker tega ustava ne dopušča. Zadolžuje pa se vedno težje in vedno dražje. V zadnji “proračunski krizi” 2008-2012 zaradi politične pat pozicije so šle stvari tako daleč, da je država Kalifornija postala plačilno nesposobna. Morala je začeti izdajati zadolžnice, ki so jih prejemniki lahko vnovčevali na bankah. Banke so bile zadolžnice pripravljene sprejemati po 3.75% obrestni meri. Davek na politično pat pozicijo so večinoma plačale okrnjene javne storitve, predvsem zmanjšanje sredstev za javne univerze in šole.

Slovenija drvi v to smer. Zadnja dva napovedana referenduma (o SDH in slabi banki) tlakujeta pot v plačilno nesposobnost v prvi polovici naslednjega leta. Posledice so jasno predvidljive. Lanski trije referendumi, ki so jih predlagali sindikati in lobiji, politično pa podprle in razpihovale nekdanja opozicija, ki sedaj vlada, so pripeljali v drastično znižanje bonitete slovenske države ter v posledičen dvig cene zadolževanja in velike težave pri najemanju novega dolga. Sedaj predlagana referenduma, ki ju predlaga del opozicije, ki bi rada prevzela vodenje vlade, bosta sprožila politično krizo, povečala politično nestabilnost ter znižala boniteto države na raven “smeti”. Ker se bosta referenduma sprevrgla v glasovanje o vladi, bosta zagotovo uspela.

Toda, gospodje, kaj pa potem? Kaj bo dan kasneje? Kako boste vladali, ko pridete na oblast? Vam izkušnja vehementnega rušitelja in nato nemočnega vladarja Janeza Janše v zadnjem letu ne pokaže vaše lastne prihodnje usode? Kako boste zaprli proračun in zagotovili plačilno sposobnost države v 2013? Kaj bo z gospodarstvom, če ne bo sanacije bank še leto, dve ali več? Bo še sploh kaj ostalo na ruševinah in pogorišču Slovenije? V zadnjih tednih kot po tekočem traku tujci za male denarje kupujejo slovenska podjetja, ki zaradi prezadolženosti lastnikov in lastnih slabih bilanc ne vidijo več samostojne perspektive? Si res želite sprožiti popolno razprodajo Slovenije?

In vse to zaradi česa? Zaradi nekega političnega prestiža? Ste sploh še “pri pameti”? Retorično vprašanje.

Toda popolna razprodaja Slovenije po diskontnih cenah je le ena posledica politične in razvojne paralize te države. Druga posledica je dolgoročno bistveno hujša. Slovenci se na to paralizo odzivajo tako, da  – kot je lepo opisal Črt Jakhel – vse bolj množično glasujejo z nogami. Odseljujejo se. Trajno. Večinoma mladi do 35 let, z visoko izobrazbo. Tisti najbolj perspektivni. Iščejo boljše pogoje za delo in kariero v tujini. Za njimi bo ostala luknja. Trajna in velika “možganska luknja”. Država bo oropana najbolj kvalitetnega kadra, ki bi lahko prinesel nov razvojni zagon. Zdaj bo razvojno poganjal druge države.

V tem in preteklem letu sem zavrnil dve finančno zelo privlačni ponudbi iz tujine. Naslednjič si bom vzel več časa za razmislek.